Tako težka je ... Pa še kar nekaj ljudi je odšlo v tem kratkem času:
Tone Pavček,
p. Miha Drevenšek,
dr. Bruno Hartman ... Veliki ljudje, za katerimi ostajajo velika in pomembna dela. Vsi pa so bili Ljudje. Tako sem jih dojemala jaz, vsaj kolikor sem jih spoznala - predvsem po njihovih delih.
Sploh ko ni sonca, je vse sivo, takšno brez volje, brez pomena ... Še vsa pisana oktobrska drevesa delujejo turobno ... Takrat sem še bolj sama ... Ta samota tako glasno kriči in vpije po bližini, po objemu, po stisku roke ... Pa vendar ne (z)more priklicati vsega tega, kar potrebuje. Ne (z)more ali pa ne zna, vedno znova poskuša ... morda za kratek čas uspe ... potem pa vsega tega spet ni. In ostaja sivina, tako težka in moreča, ki se od zunaj prikrade tudi v srce. In spet boli. Spet prihajajo na plan vse tiste stvari, za katere sem bila prepričana, da jih več ni oz. da so zakopane globoko in jih ne bom več videla. Očitno je življenje večen boj z vsemi temi teminami, strahovi ... s samim sabo.
Tako močno si želim verjeti v svetlobo, sonce, v dobro ...
Jesenski utrinki s sprehoda ob Komarniku. Polno je labodjih družin. enkrat je ena soseda dejala, da je to labodje jezero ... :) Morda pa res - glede na število labodov ...
V sivi jeseni si topla mesta iščejo tudi metulji. Tale je zašel v moje stanovanje in priletel na zaveso. Nato sem ga spustila ven, na prostost, v življenje ...
Prebrano:
- Sara Gruen:
Voda za slone. Zelo zanimiva pripoved o fantu, ki ga je igra usode pripeljala na cirkuški vlak. Njegovo odraščanje v cirkusu, delo z živalmi, odnosi med delavci, artisti, vodstvom ... Vsega tega se spominja kot starec v domu upokojencev. Najbolj se boji, da bo izgubil trezno pamet in se mu bo začelo mešati. Nekaj mnenj so zbrali tudi na spletni strani:
http://www.siol.net/kultura/knjizni_molj/2011/09/recenzije_bralcev_voda_za_slone.aspx Posneli pa so tudi film - z zvezdniško igralsko zasedbo.
- Brina Svit:
Hvalnica ločitvi. Zanimivo pisanje slovenske pisateljice. V življenju se vedno srečujemo z ločitvami in z odhajanjem. Vse premalokrat se zavedamo, da moramo narediti rez, se moramo ločiti od preteklega in moramo stopiti naprej. Zanimivo razmišljanje, ki odpira nove perspektive. Vsaka ločitev neizogibno boli, saj je rez v naše življenje, sprememba, ki je običajno nismo načrtovali. Kljub temu moramo naprej, z eno izkušnjo več, z eno brazgotino več, ali pa z eno rani več, ki pa se le počasi celi. Vse je odvisno od posameznika. Nekateri zelo zlahka sprejemajo ločitve in včasih komaj čakajo, da lahko prekinejo in gredo naprej. Verjamem, da jim je lažje. Sama sem bolj pri tistih, ki se težko ločijo od ustaljenega in težko sprejemam novosti in spremembe. Sem med bolj nezaupljivimi in previdnimi. Velikokrat preveč ...
- Vinko Moderndorfer:
Hvalnica koži. Koža je naš stik z zunanjim svetom. Za mene na trenutke malo dolgovezno pisanje, z miselnimi preskoki, ki se zgodijo kar naenkrat. Malo naporno branje, ker je napisano v eno, brez poglavij, odstavkov ... Sploh pa ni tako branje, ki bi ga prebral naenkrat. Meni bi bilo to pretežko, sploh slediti temu mislenemu toku pisca.
Od te zbirke (Cankarjeva založba Hvalnice) mi je sedaj še 'ostala' Hvalnica rešnjemu telesu Alojza Ihana. Tudi ta avtor ni 'za na dušek'. Sem že začela brati, vendar sem morala vrniti knjigo v knjižnico. Me bo knjiga že našla ob pravem času ...
