Najbolj sovražim gnečo in največjo turistično sezono. Vendar žal letos ni šlo drugače - čas me je čisto povozil in prehitel. Ampak tudi tako je bilo v redu. Manj turističen otok in še manjša ribiška vasica na tem otoku. To seveda ni kraj za "žurerje", meni pa je bilo prav všeč. Tam v drugi polovici bi že bila dobrodošla kakšna družba, prve dneve pa sem potrebovala prav to, kar sem imela. Samoto, mir, neobljudene oz malo obljudene plaže, da lahko počnem, kar me je volja, da se ne rabim ozirati na nikogar ... Res potrebovala ta čas zase in za svoje misli - še sama nisem vedela, kako zelo.
Ugotovila sem, da premalo časa namenim sebi in razčiščevanju ter razglabljanju. Nujno potrebujem čas zase. V zadnjem času se je vsega nabralo preveč. Še zdaj je vsega preveč, saj sem ponovno padla v ta nori tempo. Nori tempo časovnih rokov, opravil, lovljenja točnih časov, opravljenega dela ipd. Saj se zavedam, da se bo kasneje malo umirilo, ampak je pa vseeno šok. Prve dneve se sploh nisem mogla spraviti v pogon, kot da mi misli ne bi hotele steči. Za vsako stvar sem potrebovala veliko več časa, veliko stvari sem tako zelo odmislila, da sem se morala prav pošteno potruditi, da sem se ponovno spomnila. Ena od prvih stvari, ki jih moram narediti, je urejanje papirjev. Upam, da si bom tako tudi za silo uredila svoje misli in jih postavila na pravo mesto in v pravi kontekst.
Bojim se edino, da bom v rednem "delovnem" tempu ponovno pozabila nase ...
LEFKAS - oz. Lefkada
Otok s celino (kjer je letališče Preveza) povezuje pomični most, ki je bil takrat, ko smo se peljali tja dvignjen in smo morali malo čakati, da so se po kanalu najprej odpeljale ladje/jahte/čolni/barke. Zanimivo ... Nato pa so most spustili in lahko smo nadaljevali pot.
Svoje dneve sem preživela v majhni ribiški vasici Agios Nikitas.
V bližini pa je bila tudi ena najlepših plaž na otoku - plaža Milos. Ker ni ravno dostopna z avtomobilom tudi ni bila tako obljudena - kot nalašč zame. :)
Prvi dan so bili tudi malo močnejši valovi in tudi ladjica taksi ni vozila. To se je tudi poznalo. Vsi obiskovalci/kopalci smo se morali potruditi peš čez hrib in nato spust po kar več kot 300 stopnicah. Približno pol ure hoje je bilo. Prvič, ko sem to pot prehodila so se mi kar noge tresle od napora. Naslednje dneve pa sem to pot prehodila kot mimogrede.
Seveda ne morem mimo sončnih zahodov. Skoraj vsak večer sem jih opazovala in vsakokrat je bil malo drugačen - sonce je vsakokrat drugače padlo v morje ali za oblake.
Organiziran je bil tudi izlet z ladjico Odisejo - tudi svojevrstvo doživetje. Za moje pojme je bilo na ladjici preveč ljudi, predvsem preveč glasnih ljudi/turistov, ki so se počutili zelo domače. Jaz pač nisem takšna ... Že kar nekaj časa ugotavljam, da nisem tipičen turist. Bolj mi odgovarjajo popotovanja in potepanja v kraje, kjer so turisti zelo redki.
Ena od zanimivosti je bil tudi otok Skorpios, ki je v lasti družine Onassis - seveda rumena zgodba, ki meni osebno ne pomeni kaj dosti, drugi pa bi pač umirali za to, da vidijo. Za mene pač otok kot otok - turistična atrakcija pač.
