Sanjski poklic

http://www.mykindaplace.com/adhoc/pgmkpjustjob.aspx

Neverjetno - pred časom sem dobila odgovor: PROFESSIONAL BOOK READER (sicer pa vsakokrat dobiš drugačen odgovor) - jaz bom vzela tega!

Prav to bi bil moj sanjski poklic. Mogoče ... Ne vem, ga še nisem preskusila. Do pred kratkim tudi nisem nikogar poznala. Na seminarju v Radovljici pa se je kar pojavil tak tip. Vsaka mu čast - res ga občudujem. Težko verjamem, da bi se pri nas dalo od tega živeti. Res pa je, če se lotiš stvari na pravi način in če vanjo verjameš, ni vrag, da ne "rata".

David Kendall

Jutro

Po daljšem času ponovno nekaj ...

Saj ne da ne bi bilo teme, o kateri bi bilo možno pisati ... Večji problem predstavlja čas. Vedno ga je premalo. Potem pač nekako krmarim med vsemi bolj obveznimi in manj obveznimi opravili in opravki.

Nekaj bom poskusila nadoknaditi danes.

Najprej pa, da ne pozabim, prebrano:

- Mosse, Kate: Labirint (zanimivo branje, bere se kot kriminalka, napeto; potrebnega je malo miselne telovadbe. Gre namreč za prepletanje dveh zgodb, o dveh ženskah - meni je bilo všeč)

- Jacq, Christian: Ozirisove skrivnosti. Zarota zla (drugi del nadaljevanja prigod mladega pisarja Ikerja, ki je v tem delu postal celo faraonov/kraljevi sin - zanimivo branje o življenju v Starem Egiptu, ki me pač vedno zanima).

Jutro ...

Že kar nekaj časa nazaj, se me je zelo dotaknila misel: "Vsako jutro je nova priložnost za nova doživetja." In od takrat vsako jutro tudi tako jemljem. Priznam - sprva je bilo zelo težko. Saj poznamo, smo zaspani, noč je običajno prekratka, vsaka ura za vstajanje je prezgodnja, budilka vedno zvoni sredi noči ... Ampak če gremo že zjutraj slabe volje v dan, je kasneje še toliko več priložnosti, da smo slabe volje. Zakaj tako? Rekla sem NE. Vsako jutro je resnično nov začetek, nova priložnost. Žal mi je samo, da vstajam pred soncem (vsaj v tem jesenskem obdobju). Tako mu lahko dobro jutro zaželim šele na poti (nekje pred ciljem) v službo - običajno na cesti. Potem takole "špegam" v ogledalo, kje se bo lepše videla vzhajajoča krogla.

Doma mi je edino žal, da ima moja soba okno proti zahodu in tako me sonce ne more zbuditi. Vendar bi bilo to najbrž že preveč kičasto, ne? Mogoče nekoč pa le ... Kdo ve ...

Skratka všeč so mi jutra. Pred desetimi leti bi se prijela za glavo in rekla: "Ti nisi normalna." To je tudi običajna reakcija drugih ljudi. No, pa še nekaj je pripomoglo k temu. Kar nekaj let sem ob sobotah začenjala s svojim delom ob petih zjutraj (ja, ob 5:00). Ob tej zgodnji uri sem morala biti že zbrana na svojem delovnem mestu, polna energije in popolnoma budna. Vendar ne bom pozabila in tudi ne bi zamenjala prečudovitih (sploh poletniha) juter, ko ni nikjer nikogar, neverjeten mir, sončni žarki se šele nakazujejo tam nekje za hribom. Nekdo pa je bil že popolnoma zbujen - ptice. Njihovo petje je bilo tako glasno, kar tekmovale so, katera bo glasnejša. Meni je bilo to zelo všeč. Res pa je bilo zelo težko vstati.

Pa še nekaj je pri teh zgodnjih jutrih. Pred tabo je nato še cel dan, ki ga lahko izkoristiš. Če pa vstaneš pozno, pa skoraj pol dneva prespiš in vedno je premalo časa za vse. Dan prehitro mine in stvari ostanejo nedokončane. Tako sedaj raje naredim stvari prej in imam potem čas. Skratka poskušam izkoristiti dan.

Še komentar k sliki. To je sončni vzhod na gori Sinaj v Egiptu. Na svojem popotovanju po tej deželi (april-maj 2004, 3 tedne) sem se s sopotniki povzpela tudi na goro Sinaj. To je bil nočni vzpon. Startali smo zvečer, že v temi in nato prišli na vrh nekje v poznih večernih urah. Za moje pojme je bil tempo daleč prehiter - takrat sem se počutila grozno, saj sem komaj dohajala druge iz skupine, ki so bezljali kot kakšne gorske koze po vseh tistih poteh. Pa če bi vsaj še hodili po poteh. Velikokrat so kar "vrezali" bližnjico. In ker v temi nisem hotela ostati sama zadaj, mi ni preostalo nič drugega, kot da dirjam za njimi. Res dobesedno dirjam, dirjam mimo vsega kot "fijakerski konj". Še pod noge včasih nisem "folgala" gledati. Jaz bi se včasih malo ustavila, opazovala zvezde v jasni noči in tudi okolico, saj je dokaj močno svetila tudi luna. Takrat sem dobila še eno pomembno lekcijo popotništva - naglavna svetilka je zlata vredna, ko jo potrebuješ.

Kakorkoli - prispela sem na vrh, kjer smo nato prespali (vsaj poskušali) v spalnih vrečah. Na poti in čez dan je bilo grozno vroče. Na gori in seveda ponoči pa se je zelo ohladilo in premraženi smo čakali, da noč kar najhitreje mine. Pametna poteza je bil nočni oz. večerni vzpon, saj smo si tako priborili najboljša mesta za opazovanje sončnega vzhoda. Komentarji večine so bili: "Kaj? To je vse?!" Po tolikšnem trudu in po tolikih hvalah tega vzhoda smo bili po malem razočarani. Sonce oz. oranžna krogla se je kar tako pojavila izza megle. Priznam, da sem doma imale možnost opazovati kar nekaj "lepših" sončnih vzhodov. Ampak ta je bil pač na gori Sinaj - svojevrstno doživetje.

Kar kmalu po vzhodu smo se morali odpraviti v dolino, da ubežimo strašni vročini, ki se začenja kar hitro po vzhodu sonca. Nekako nam je uspelo, čeprav smo že proti dolini pošteno sopihali.

V vsakem primeru ostaja lep spomin in fotka. :)

Dodajam še sliko okolice v tistem zgodnjem egiptovskem jutru, ko je sonce kar skočilo na obzorje in se zelo hitro dvigalo na nebo nad nami. Puščava pač ... Tokrat kamnita.