Odklop

Žal samo za tri dni in še to popolnoma službeno - v izobraževalne namene. Vseeno je bilo lepo in me je napolnilo z novo energijo. Že samo to, da sem spremenila okolje, se srečala z drugimi ljudmi in res je bilo fajn.

Dodajam sestavek (razmišljanje) za namene delavnice na izobraževanju.

'Čas, ki ga je vedno dovolj.

Gospod čas. Obiskuje ljudi in jim deli … vsakemu enako. Vsak dobi 24 ur na dan, 7 dni na teden 12 mesecev na leto. Kaj pa potem kdo dela s tem časom, pa je odločitev vsakega posameznika. Nekaterim je vse odveč in samo štejejo in čakajo, da pač mine, kot mora miniti in gredo nekam naprej. Sploh ne vedo, kako živijo in kaj delajo, samo da mine. Veliki večini – zagotovo pa vsem knjižničarkam – pa časa kronično primanjkuje. Milijon opravkov, ki čakajo, delo, ki bi ga želeli opraviti vedno bolje, kot ga, ljudje, ki čakajo nas … Mi pa drvimo in bezljamo skozi čas, skozi naših 24 ur in sploh ne vemo, kdaj minejo. Naenkrat se zavemo, da jih več ni, da smo jih porabili. Velikokrat bi jih raje namenili čemu drugemu, kot pa jih porabimo … Ampak to je ta naša ujetost v čas in v vse obveznosti, ki bi morale biti narejene že včeraj oz. ki bi jih želeli že davno narediti.

V zgodbi o Momo je prav lepo prikazano – bolj ko hitiš, manj časa imaš. Deklica je bežala pred svojimi zasledovalci in hitreje je stopala, nikamor ni prišla. Ko pa se je umirila in začela stopati počasneje, je bila naenkrat vedno dlje in dlje. Počasni koraki so jo ponesli zelo daleč. In prav to je to nasprotje, ki ga srečujemo v našem vsakdanu. Venomer hitimo in se nevede kdaj ujamemo v zanko, ki se ji reče 'premalo časa'. Potem pa ostanejo stvari narejene na pol, samo nekaj začete in nikoli končane. Samo še to naredim … Na poti do tega opravka srečamo drugo nedokončano delo in se ustavimo ob njem … In tako naprej in tako dalje in ob koncu dneva ugotovimo, da je vse samo nekaj začeto in kaj malo dokončano.

Ustavimo se, poglejmo okoli sebe in presodimo, kaj je v resnici vredno našega časa. Osredotočimo se na stvari, ki jih želimo opraviti. Naenkrat samo eno in po vrsti …

Tako nam bo gospod čas še vedno dajal in odmerjal naše ure, minute, ampak mi bomo imeli občutek, da smo iz njih nekaj naredili in jih nismo kar tako zapravili. Odločitev je naša, v rokah vsakega posameznika oz. bolj v glavah, ko se sami odločimo. Morda kdaj v očeh drugih izpademo takšni, kot ne bi želeli, vendar smo mi sami mirni in bolj zadovoljni.'

Lepo in prijetno je, ko zjutraj zagledaš sonce in morje, vdihneš vonj morja - dan je takoj lepši. Vse skrbi ostanejo nekje v ozadju in lahko preprosto uživaš.

Prebrano:

- Townsend, Sue: Jadran Krt pije kapučino. Zanimivo branje. Kot šolarji smo brali njegove dnevniške zapiske o težavah (takrat) najstnika, sedaj pa ga tarejo drugačne skrbi in težave - bolj odrasle. :) Na našem naslednjem srečanju krožka se bomo namreč pogovarjali o Jadranu Krtu in sem malo osvežila spomin.