London - drugič

Pogled na parlament z London Eye

Že ob prvem obisku se mi je London vtisnil v spomin. Kljub kregarijam, za katere mislim, da so bile nepotrebne in še zdaj ne vem, zakaj sploh so bile, mi je ostal kot zelo prijetno mesto. Tako, da sem celo rekla: "Tukaj pa bi želela živeti." Počutila sem se zelo domače ... Zagotovo je k temu pripomoglo tudi to, da je vse lepo označeno in sem se kar hitro znašla - tako na podzemni železnici (Tube) kot na samih ulicah ali pa kar po trgovinah ipd.

Vhod na postajo podzemne železnice (Picadilly Circus)

Tudi ljudje (vsaj tisti, ki sem jih srečevala) so bili prijazni - nikoli nisem imela občutka, da sem tujka. K temu je pripomoglo tudi to, da sem v bistvu razumela vse, kar so se pogovarjali. To pa je prednost znanja jezika - pa čeprav sem do takrat mislila, da ne znam kaj dosti angleško ... Sem bila prijetno presenečena. :) Najprej je seveda malo trajalo, da sem prišla oz. padla 'not', potem pa je kar hitro steklo samo od sebe. No, to pa je zelo dobrodošlo za mojo včasih malo omajano samozavest ...
Ko se je pojavila ideja, da bi peljala v London dijake, sem se najprej malo ustrašila, potem pa z veseljem rekla DA, grem, peljem vas v London in vam pokažem vse (tudi manj znane) kotičke, ki meni predstavljajo to mesto in zaradi katerih ga imam v najlepšem spominu. Želim vam pokazati največ od mesta in posrbeti, da v kratko odmerjenem času spoznate mesto v kar najbolj njegovi luči in njegovem tipičnem utripu. Torej na moj način - bolj v popotniškem smislu in manj v turističnem.
Seveda pa je šele kasneje prišla za mano misel, v kakšno 'avanturo' se spuščam. V bistvu sem šla sama s 13 dijaki, tako če sedaj gledam nazaj, res velika odgovornost. Pred odhodom samim me je zelo skrbelo, tudi prve dneve v Londonu mi je bilo grozno in sem mislila, da me bo konec. Na srečo lahko sedaj rečem brez potrebe - to pa predvsem po zaslugi otrok. Če rečem tako po domače - bili so zelo pridni. :) Za toliko stare otroke se namreč to več ne govori ... :)
Kar mi bo najbolj ostalo v spominu od tega 'drugega' Londona je katastrofalno slabo prenočišče. Še ena 'varka', ki jo pričarajo spletne strani. Posnete fotografije so kazale hostel v najboljši možni luči, dejansko stanje pa je katastrofa. Na recepciji ena sama velik azmeda -nihče ni nič vedel, prepuščeni smo bili sami sebi ... Na srečo so bili otroci toliko razumevajoči in so se zavedali, da še kako dobro velja: "Malo d'narja, malo muzike ..." Sicer pa smo se že prvi večer - ob prihodu - zedinili, da bomo tukaj pač samo prespali ... Potem smo se pač znašli malo po svoje in kar je glavno - preživeli.

"Razgled" iz naše sobe - na pokopališče. No, vsaj mir je bil ...

Dneve smo imeli kar natrpane s programom in aktivnostmi, če smo hoteli res kar največ videti in spoznati. No, pa ne bom govorila na pamet - kopiram naš program. Je trajalo kar nekaj časa, da sem ga pripravila, sestavila in da smo uskladili naše želje.
Program:
1. dan ODHOD Maribor (12:00) – Graz (let 14:40) – London (15.45)

2. dan OGLEDI London eye– Parliament – Westminster Abbey – Downing str. – Trafalgar square – National Gallery – West End (ogled muzikala The Phantom of the Opera) – Piccadilly Circus

Obvezna fotografija iz Londona - parlament z Big Benom

3. dan OGLEDI Madame Tussauds – Shakespeare Globe Theatre – Millenium Bridge – St. Paul's Cathedral – Tower of London (White Tower, Crown jewels, Torture at the Tower) – Tower Bridge

Stalna razstava kostumov v Shakespearjevem gledališču - Globu

Po zgodovini Anglije in kraljev (Tower of London) nas je na zelo zanimiv in duhovit način popeljal stražar - Yeoman

4. dan OGLEDI – prosto Buckingham Palace (menjava straže ob 11:30) – Hyde Park – Speaker's Corner – Oxford Street – 1. možnost: nakupovanje / 2. možnost: British Museum

5. dan VRAČANJE London – Graz – Maribor (ok. 16:00)

Na Piccadilliyu je pa tale Amorček z lokom - o kako si želim, da bi njegova puščica zadela tudi mene (in seveda hkrati še nekoga) - pobožne želje? Morda pa ne ... :)

Za zaključek: največje veselje mi je bilo, ko smo ob koncu potovanja 'pakirali' oz. se kar utrujeni vračali domov. Tako sem nehote 'prisluškovala' pogovorom otrok, ki so bili navdušeni nad mestom in ki so ga res dodobra spoznali, si pripovedovali svoje izkušnje, se navduševali nad posameznimi ogledanimi stvarmi, nad dogodki, ki so se zgodili kar tako in se ne bi, tudi če bi jih načrtovali (kraljica, ki se pelje mimo nas, še posebej slovesna menjava straže ipd.)

Menjava straže pred Buckinghamsko palačo - zaradi grozne gneče malce dolgočasno vse skupaj ... Videli pa smo le. :)

Približno dva dneva po prihodu domov sem bila čisto prazna, obupana, na tleh, brez energije ... Imela sem občutek, da so me kar izsesali in od tokratnega Londona nisem imela ničesar drugega kot velike skrbi in veliko, veliko dela z organizacijo (ogledi, vstopnine, prevozi). Ko pa sedaj tako srečujem 'moje' sopotnike in vidim, kako se jim prižgejo iskrice v očeh, ko me zagledajo, ko pritečejo k meni samo zato, da me pozdravijo in povprašajo, kako sem ... Tedaj pa dobim vse nazaj, še v večji meri. Pedagoški poklic je pač tak, da dobiš (če dobiš) povrnjeno šele z zakasnitvijo. V tistem trenutku, ko pa delaš, pa samo daješ in daješ in velikokrat se samo sprašuješ, zakaj je to potrebno, je meni res to potrebno, se sploh splača ...
SE SPLAČA! :) Dobiš povrnjeno, le počakati moraš dovolj dolgo in biti zelo potrpežljiv. Ampak vse to je šola, še največja za dijake, ki sem jim dala, lahko rečem tudi del sebe, po svojih najboljših močeh. Dobili so še eno izkušnjo, postali bolj samostojni, se naučili 'preživeti' v velemestu - to pa je tudi dobra šola, ne? :)

Pa seveda sem za to potovanje dodobra prebrala in preštudirala predvsem zemljevid Londona, spletne strani znamenitosti, ki smo jih obiskali po programu, in pa seveda vodnik:
- Leapman, Michael: London. Mladinska knjiga, 2008