Že nekaj časa ob poti v in iz službe občudujem širno rumeno polje. Prav zasije zjutraj in tudi popoldne. Zadaj za poljem pa se vzpenja Pekrska gorca. Nisem mogla kaj, da se ne bi ustavila in fotografirala.
Prav vesela sem bila teh letošnjih praznikov, saj sem počela stvari, ki so mi zelo všeč. Poleg tega, da sem delala v drugi službi, sem našla čas za branje in tudi za tradicionalni pohod na Zavrh. Dobro uro in pol v eno smer in prav toliko nazaj. Prijeten pohod, niti ni tako zelo naporen, morda je dobro iti ob katerem drugem dnevu, času, saj je na prvi maj res malo gneča. Po drugi strani pa je tudi to čar in prednost.
Letos je bilo zelo močno sonce (sploh na poti domov) in malo je pustilo spomina tudi na moji koži. Še sreča, da je po dnevu, dneh minilo.
Prebrano:
- Arto Paasilinna: Rešitelj Surunen, glavni lik je idealist, ki želi rešiti po krivici zaprtega revolucionarja v izmišljeni južnoameriški državi. Pri tem tudi sam pade v roke režimu in ga mučijo ter zaprejo. Kot je že pri Paasilinni navada, junaku pomagajo (včasih čudna) naključja in vse se razplete kot se mora. Vendar rešitelju ni dovolj, da reši pet zapornikov iz strogo varovanega zapora, ampak svoje poslanstvo nadaljuje še v eni izmišljeni državi na obrobju Evrope. Tukaj pa politične zapornike zapirajo v psihiatrične ustanove. Od tam reši dva 'bolnika' in ju pospremi v svobodno življenje. Vse to počne v poletnih počitnicah, saj je drugače rešitelj profesor na univerzi. Ko svoje poslanstvo konča, pa je že čas za redno službo.
- Alberto Manguel: Knjižnica ponoči (zapisano za članek v reviji Šolska knjižnica 22 (2012), št. 2)
Tudi ta knjiga (kot Zgodovina branja) je zelo privlačno napisana in bralca kar potegne vase in ga ne spusti do zadnje strani.Avtor izhaja iz svoje lastne izkušnje, kako postaviti svoje lastne knjige v prostor in po kakšnem redu, da bodo ob potrebnem času pri roki – postaviti svojo lastno knjižnico. Poleg tega vedno znova odkriva kaj novega v svojih knjigah, ki jih je že prebral, pa mu ponovno pridejo v roke. Ko že misli, da nečesa res še ni prebral in je zanj novo, zasledi v knjigi opombo, zapis, ki ga je naredil kot 13-leten fantič. Vendar, ko zdaj bere to isto misel, jo sprejema drugače na podlagi vseh izkušenj z branjem in z vsemi življenjskimi modrostmi, ki jih ima sedaj, v zrelih letih.Ob razmišljanju, kako bi uredil svojo lastno knjižnico, se sprehodi skozi zgodovino knjižnic. Od Aleksandrijske, mezopotamske , pergamske, rimskih javnih knjižnic, mavretanske, kolumbijskih potujočih na osličkih, narodnih knjižnic, knjižnic učenjakov, univerz pa vse do svetovnega spleta, ki ga na nek način pojmuje kot posebne vrste knjižnico. Za razliko od spleta pa se v knjižnicah vedno novi bralci spoprijemajo s starimi knjigami, ki pa ob ponovnem branju postajajo nove. Tako Manguel pojmuje branje kot obred ponovnega rojstva.Knjižnica vsakega posameznika je zasebno kraljestvo, knjige lastnika nagovarjajo in ga kličejo. Tako je tudi ureditev zasebne knjižnice zelo specifična in je poznana le lastniku samemu, za razliko od javnih knjižnic, kjer vlada poseben sistem. Ta sistem dodobra poznajo knjižničarji in tako lahko vedno najdejo želeno knjigo za bralca – po dokazih in razmišljanjih avtorja se to dogaja že od aleksandrinske knjižnice naprej vse do danes.Pomemben pa je tudi sam prostor, ki je namenjen knjižnični zbirki, saj ta prostor oblikuje naš odnos do knjig in namen prostora je spodbuditi branje, učenje, razmišljanje ob knjigah – tako se kaže skozi zgodovino in ni nepomembno, v kakšnem prostoru hranimo in uporabljamo knjige. Tako kot avtor smo velikokrat omejeni z že obstoječim prostorom, ki ga potem po potrebi preuredimo, da kar najbolje služi svojemu namenu.Avtor svojo knjižnico pojmuje kot zatočišče, uteho, prostor, kjer se umiri, ustvarjalni proces, delo pa poteka v delovnem kabinetu, kjer tudi hrani knjige. Vendar so to tiste knjige, brez katerih bi se čutil popolnoma bos in ne bi mogel delati (npr. slovarji, enciklopedije, leksikoni). Iz knjižnice si v kabinet prinese tiste knjige, ki jih potrebuje pri svojem delu. Za delovni kabinet pa so že renesančni učenjaki priporočali nabor predmetov, ki spodbujajo razmišljanje. Velikokrat so zasebne knjižnice tudi delovni kabineti in zato so tako zanimive knjižnice učenjakov. Le-ti so jih zaznamovali s svojo osebnostjo in zbirko predmetov, ki so poleg knjig spodbujali njihovo delo.Zanimivi so tudi naslovi poglavij, ki prinašajo različne poglede na knjižnico, naj si bo skozi zgodovino ali pa skozi pojmovanje knjižnice. Avtor v posameznih poglavjih knjižnico obravnava kot mit, ureditev, prostor, moč, obliko, delavnico, um, otok, preživetje, pozabo, domišljijo, identiteto, dom …Vsekakor zanimivi pogledi na takšne in drugačne knjižnice, pa naj bo to kot prostor, ureditev ali zgolj kot pojem.
