Zahvala

Za 10-letno delo sem bila vesela zahvale (sicer že oktobra 2011 - objavim šele sedaj). Čeprav sem odhajala s težkim srcem in velikimi dvomi, sem vseeno čutila, da je čas za nov korak.
Bilo je zelo lepo, veliko sem pridobila in se marsičesa naučila.
Bilo pa je občasno tudi zelo težko, skoraj neznosno in tudi zato grem dalje.
Vedno boste del mene.
Tudi vam HVALA.

Jesen - še enkrat

No, jesen tudi ni vedno siva in žalostna. Je pa res, da je november eden najbolj depresivnih mesecev v letu. Ko pa se pojavi sonce, barve kar zažarijo. Za tistih nekaj kratkih uric, dokler spet ne nastopi tema ...

Na Martinovo - štajerski praznik, smo se odpravili na strokovno ekskurzijo. Imeli smo res srečo s soncem, saj bi drugače naš izlet bil bolj žalosten. Še dve fotki z izleta po štajerskih goricah. 

Lepo se vidi srček, ki ga 'nariše' cesta speljana med goricami ...

Jesenska sivina

Tako težka je ... Pa še kar nekaj ljudi je odšlo v tem kratkem času: Tone Pavček, p. Miha Drevenšek, dr. Bruno Hartman ... Veliki ljudje, za katerimi ostajajo velika in pomembna dela. Vsi pa so bili Ljudje. Tako sem jih dojemala jaz, vsaj kolikor sem jih spoznala - predvsem po njihovih delih.

Sploh ko ni sonca, je vse sivo, takšno brez volje, brez pomena ... Še vsa pisana oktobrska drevesa delujejo turobno ... Takrat sem še bolj sama ... Ta samota tako glasno kriči in vpije po bližini, po objemu, po stisku roke ... Pa vendar ne (z)more priklicati vsega tega, kar potrebuje. Ne (z)more ali pa ne zna, vedno znova poskuša ... morda za kratek čas uspe ... potem pa vsega tega spet ni. In ostaja sivina, tako težka in moreča, ki se od zunaj prikrade tudi v srce. In spet boli. Spet prihajajo na plan vse tiste stvari, za katere sem bila prepričana, da jih več ni oz. da so zakopane globoko in jih ne bom več videla. Očitno je življenje večen boj z vsemi temi teminami, strahovi ... s samim sabo.
Tako močno si želim verjeti v svetlobo, sonce, v dobro ...
Jesenski utrinki s sprehoda ob Komarniku. Polno je labodjih družin. enkrat je ena soseda dejala, da je to labodje jezero ... :) Morda pa res - glede na število labodov ...

V sivi jeseni si topla mesta iščejo tudi metulji. Tale je zašel v moje stanovanje in priletel na zaveso. Nato sem ga spustila ven, na prostost, v življenje ...

Prebrano:
- Sara Gruen: Voda za slone. Zelo zanimiva pripoved o fantu, ki ga je igra usode pripeljala na cirkuški vlak. Njegovo odraščanje v cirkusu, delo z živalmi, odnosi med delavci, artisti, vodstvom ... Vsega tega se spominja kot starec v domu upokojencev. Najbolj se boji, da bo izgubil trezno pamet in se mu bo začelo mešati. Nekaj mnenj so zbrali tudi na spletni strani: http://www.siol.net/kultura/knjizni_molj/2011/09/recenzije_bralcev_voda_za_slone.aspx Posneli pa so tudi film - z zvezdniško igralsko zasedbo.


- Brina Svit: Hvalnica ločitvi. Zanimivo pisanje slovenske pisateljice. V življenju se vedno srečujemo z ločitvami in z odhajanjem. Vse premalokrat se zavedamo, da moramo narediti rez, se moramo ločiti od preteklega in moramo stopiti naprej. Zanimivo razmišljanje, ki odpira nove perspektive. Vsaka ločitev neizogibno boli, saj je rez v naše življenje, sprememba, ki je običajno nismo načrtovali. Kljub temu moramo naprej, z eno izkušnjo več, z eno brazgotino več, ali pa z eno rani več, ki pa se le počasi celi. Vse je odvisno od posameznika. Nekateri zelo zlahka sprejemajo ločitve in včasih komaj čakajo, da lahko prekinejo in gredo naprej. Verjamem, da jim je lažje. Sama sem bolj pri tistih, ki se težko ločijo od ustaljenega in težko sprejemam novosti in spremembe. Sem med bolj nezaupljivimi in previdnimi. Velikokrat preveč ...
- Vinko Moderndorfer: Hvalnica koži. Koža je naš stik z zunanjim svetom. Za mene na trenutke malo dolgovezno pisanje, z miselnimi preskoki, ki se zgodijo kar naenkrat. Malo naporno branje, ker je napisano v eno, brez poglavij, odstavkov ... Sploh pa ni tako branje, ki bi ga prebral naenkrat. Meni bi bilo to pretežko, sploh slediti temu mislenemu toku pisca.
Od te zbirke (Cankarjeva založba Hvalnice) mi je sedaj še 'ostala' Hvalnica rešnjemu telesu Alojza Ihana. Tudi ta avtor ni 'za na dušek'. Sem že začela brati, vendar sem morala vrniti knjigo v knjižnico. Me bo knjiga že našla ob pravem času ...

S spleta ...

... pobrani razni zanimivi linki, za katere ne bi želela, da se izgubijo.

(vir: http://www.linguete.si/pisanje-besedil/e-knjige, 3. 11. 2011)

Knjižnice slavnih in bogatih ...
http://www.accreditedonlinecolleges.com/blog/2011/20-celebrities-with-stunning-home-libraries/

Morda nekoč, ko bom velika ... :) Bom imela kakšno podobno knjižnico. Sicer se gradiva ne manjka, potrebno bo še malo urediti in ustrezno razporediti. Ustrezno namenu ...

(vir: http://www.monitor.si/novica/e-knjige-vse-bolj-priljubljene/, 3. 11. 2011)

V zadnjem času so se pojavile raziskave o različnih načinih branja. Nekako nam je nenvadno sprejeti dejstvo, da je branje različno. Ampak dejansko je. Branje v pomenu razumevanja prebranega. Še vedno ostaja enako branje v pomenu dekodiranja napisanih znamenj. Način pa je nato odvisen od nosilca, ki prinaša sporočilo.
http://www.pogledi.si/druzba/branje-z-ekrana-je-plitkejse-kot-branje-s-papirja

Če imajo športniki in še kdo svoje koledarje, zakaj ga ne bi imeli tudi knjižničarji oz. knjižničarke. :) En zanimiv projekt je nastal v ZDA, kje pa drugje.
http://menofthestacks.com/category/gallery

Mr. Bean v knjižnici in ureditev

Knjižnice so takšne zelo zanimive zadeve. Pa upam, da ne samo meni, ki se s tem področjem ukvarjam tako ljubiteljsko kot tudi poklicno. Sicer pa je MR. Beana vedno zanimivo pogledati ...




Zanimiv posnetek ... Uporabniki smo velikokrat kar zbegani v obilici vsega gradiva, ki se naenkrat znajde pred nami.



Prebrano:
- James Patterson: 10. obletnica; nadaljevanje prebiranja kriminalnih zgodb uspešnega avtorja iz zbirke Klub preiskovalk umorov. Vedno je na mestu tudi takšen svojevrsten odklop in vsake toliko časa 'paše', tako za popestritev. :)

Nov začetek

Želim verjeti, da je vedno  znova možno začeti znova ...




Velikokrat je toliko težkih in črnih oblakov, da se ne zavedamo več, da je za njimi vedno svetlo sonce.
Želim verjeti in začeti ...

Dvojina

Samotnež

Dva lepa galeba

veslata v daljino.

Dva gospoda laboda

brazdata gladino.

Dva krta zadrta

rahljata krtino.

Dva črička fantička

pokušata vino.

Dva cucka, dva mucka,

dva ovna, dva klovna - 

vse v dvoje ušlo je,

a jaz dan na dan

sem sam in poznam

le gluho tišino

ter iščem zaman

svoj par za dvojino.

(Tone Pavček)

(vir: http://botonjijada.blogger.ba/)

Tako čudno se počutim v zadnjem času. Vidim samo srečne pare in se počutim tako samo. Tako me je ta pesem našla ob pravem času. Iščem svojo dvojino. :) Ena dijakinja je tako lepo enkrat napisala, da je slovenščina čudovit jezik, saj pozna dvojino. Ta je res nekaj posebnega - ne mislim samo jezikovno, ampak tisti občutek. Ko ga enkrat doživiš, izkusiš, si ga želiš za zmeraj obdržati. Če ga izgubiš, pa si ga želiš znova najti in neumorno iščeš in ga pričakuješ in se ga že vnaprej veseliš. Kako pravijo? Upanje umre zadnje ...

Prebrano:
- Avgust Demšar: Evropa. Naslednja v zbirki kriminalk slovenskega avtorja. Tudi ta zelo dobra. Tako mi je všeč, ker opisuje kraje, ki jih sama poznam. Tokrat se je zgodil umor enega od vabljenih udeležencev kongresa (evropskega), ki se je zvečer odpravil na tek po Koroškem mostu in so ga povozili z avtomobilom. Res zanimivo branje in se že veselim naslednjih na seznamu.
- Kathryn Stockett: Služkinje. Zelo dobro reklamirana knjiga, čeprav mogoče ni tako kvalitetno branje. Zelo zanimiva in tehtna kar se tiče vsebine. Opisuje življenje služkinj v Ameriki v času bojev za pravice črncev. Pogumen korak belke, ki se odloči napisati zgodbe služkinj, ki delajo pri njenih prijateljicah. Vsi skupaj veliko tvegajo, saj je v tistem času bilo to zelo sporno in so bili hudo kaznovani. Vendar so se služkinje opogumile in so povedale, kako se jim godi in tako prispevale k boju za enake pravice. Zanimiva zgodba, ki odraža tisti čas.

Španija

Tokrat je bilo branje 'razlog', da sem obudila spomine na potovanje po Španiji leta 2007. Bilo je čudovito in res enkratno videti in doživeti Andaluzijo in vsa ta stara mesta. Seveda se le malokaj lahko kosa z Alhambro - meni je bila čudovita. Z vsemi lepo vzdrževanimi in predvsem premišljeno zasajenimi vrtovi. Človek bi kar ostal tam in užival. Verjamem, da je v vsakem letnem času drugače. Jaz sem bila v najbolj vročem poletju - temperature so bile tudi do 40 stopinj. Tako na vrtu ob zelenju in vodi se vsekakor da preživeti oz. je veliko lažje kot pa v samem mestu na ulicah.

Alhambra

Cordoba - mošeja/cerkev (notranjost).

Cordoba - mošeja/cerkev (zunanjost), iz minareta je nastal zvonik.

Prebrala pa sem Idelfonso Falcones: Fatimina dlan (tudi avtor Morske katedrale). Zgodba opisuje življenje najprej dečka, ki potem odraste v moža. Vse svoje življenje je razpet med dvema verama. Ves čas sem imela občutek, da v bistvu živi obe veri in skuša najti skupne točke, na katere bi se lahko oprl. Njegovo življenje je postavljeno v čas bojev med Arabci oz. muslimani in kristjani v Španiji (16. stoletje). Verjamem, da je bilo hudo, saj so na obeh straneh fanatiki in so se bojevali do krvi. Zgodba je napisana tako živo, da sem se kar preselila v tiste kraje: Cordobo (kjer je krščanska cerkev zgrajena iz mošeje), Alhambro in okolico. Je pa res, da je knjiga zelo zajetna - 887 strani in zahteva veščega bralca. Je pa pisana tako zgoščeno, da je ne moreš prebrati na mah, zahteva svoj čas. Saj se konec koncev v eni knjigi odvije skoraj celo življenje tega fantiča - Hernanda. Mojstrsko napisano, saj se kar vživiš v junaka in z njim trpiš ob njegovih mukah in se veseliš njegove sreče. Vsekakor pa branje v času dopusta.

Še ena zanimiva povezava za vse ljubitelje knjig in za vse bralce: http://www.1001beforeyoudie.com/
Še sreča, da smo nekaj od tega že brali in se seznam kar hitro skrajša. :)

Novo mesto

19. avgust 2011

Srednješolski center Novo mesto

- strokovno predavanje o disleksiji,

- tehnike sprostitve - zvočna kopel,

- ogled kapiteljske cerkve, frančiškanske knjižnice, Knjižnice Mirana Jarca.

Trenutek

"To sem jaz in to je moje življenje.

Časa ne merim v urah, ampak v trenutkih, ki mi vzamejo sapo.
Sem neposreden in odkrit.
Sem zahteven in vem, kaj hočem.
Moj čas je dragocen, nisem eden izmed mnogih.
Svet imam na dlani. Živim za trenutek in naredil bom po svoje.
To sem jaz in to so trenutki, ob katerih zastane dih."
(Besedilo iz ene reklame.)

Tako resnično in polno pomenov. Velikokrat tako hitimo skozi življenje, da zamudimo vse lepe trenutke. Potem naenkrat čas mine in se zaveš, da je življenje šlo mimo. Želim si, da bi se (vsaj občasno) znala ustaviti in uživati v življenju. Včasih to uspe, sicer pa velikokrat premalo ...

Prebrano:
- Demšar, Avgust: Olje na balkonu. Zelo prijetno odkritje slovenskega pisca kriminalk. Že prej sem kaj slišala o njem - v glavnem pozitivne odzive in me je zanimalo branje, pa je velikokrat ostalo na polici oz. na seznamu zaželjenih. Tako na začetku branja me je pisanje močno spominjalo na stil nemških televizijskih kriminalističnih serij (npr. Komisar Rex). Kasneje pa se je to spremenilo in se pokazalo v čisto svojstvenem slogu. Res zelo dobro pisanje. Na začetku zelo skrivnostno in zavito, s celim kupom podrobnosti, ki jih nekako nisem uspela umestiti in zložiti v celoto. Že ko sem poskušala, je nekaj zmotilo in se je spet zrušilo. Podobno kot pri pomočniku inšpektorja Vrenka. :) Na koncu pa se vse podrobnosti zložijo v smiselno celoto in tako bralec šele na koncu ugotovi celo sestavljanko - kot pomočnik Breznik. Že tako mi občasno 'pašejo' kriminalke in mi je bilo zelo všeč, tako sem se kar lotila še nadalnjih naslovov istega avtorja.
- Demšar, Avgust: Retrospektiva. Samo potrdilo se je že prej napisano. Ta drugi naslov mi je bil še bolj všeč, morda zato, ker sem že 'spoznala' glavne osebe, pa všeč mi je tudi kraj dogajanja - Maribor. Skozi opise in dogajanje se lahko dobesedno sprehodiš skozi mesto in si še bolj nazorno in slikovito predstavljaš vse skupaj. Tokratno delo piše o življenju likovnih umetnikov in kritikov - res zanimivo. Priznam, tam nekje na četrtini prebranega sem pokukala na konec, kdo je resnični storilec - radovednost mi ni dala miru. :) Spet presenetljivo zavita zgodba in mojstrsko napisano delo. Se že veselim naslednjih. Vsaj še dva naslova sta na mojem seznamu tistih, ki jih želim prebrati.
- Ozkan, Serdar: Ko življenje zasije. Avtor Izgubljene vrtnice. Pričakovala sem podobno besedilo, vendar ni tako. Meni se zdi za odtenek bolj zahtevno branje. Morda pa sem samo sama tako dojemala, ker mi je knjiga prišla pod roko v tem mojem obdobju - ko mi je vse zapleteno. :) Zagotovo knjiga, ki jo je vredno imeti na svoji polici in jo vzeti v roke večkrat (HVALA Z.). Po prvem branju sem tako malo zmedena, ne vem čisto, kaj naj si mislim o sami knjigi, potem pa začnem zlagati delčke in odlomke in se ponovno sestavi v smiselno celoto z več pomeni. Morda je krivo tudi to, da sem jo brala kar precej časa - s presledki. Ampak vsekakor to ni knjiga za 'na dah' branje. Potreben je vmes razmislek. Prebrano kar samo kliče po tem, da npr. po prebranem poglavju knjigo odložiš in kar samo te zapelje v premišljevanje o prebranem. Mislim, da jo bom še večkrat vzela s police in jo prebirala. To je knjiga, kot so Alkimist, Jonatan Livingston galeb, Mali princ, vsakokrat ti ponuja drugačno vsebino, drugačen pogled, odkrije drugo resnico ... Takšne knjige so dobrodošle in 'nesmrtne', ker te spodbudijo k razmišljanju. Ta naslov 'obravnava' temo smisla življenja. Že sama po sebi težka tema in zagotovo se vsak kdaj znajde pred tem vprašanjem.
- Lewycka, Marina: Kratka zgodovina traktorjev v ukrajinščini. Zelo zanimivo in humorno branje. Sicer o zelo resni temi - staranju, ampak napisano zelo zabavno in knjiga se prebere na mah. Sprti sestri najdeta skupno pot v skrbi za ostarelega in ovdovelega očeta, ki ga 'omreži' veliko mlajša prsata Ukrajinka. Ta pa želi le državljanstvo in se zato poroči in tudi priseli s svojim pubertetniškim sinom k starčku. Ko oče ugotovi, da je vedno več težav in problemov, ki jim sam ni kos, se zateka v pisanje. Ker je po stroki inženir in je tudi sam priseljeni Ukrajinec, se loti preučevanja zgodovine traktorjev. Da ne bi pozabil svojega maternega jezika piše v ukrajinščini, hčerka pa nato pisanje prevaja v angleški jezik. Družina se je namreč po vojni priselila v Veliko Britanijo. Skozi vse aktualno dogajanje razčiščujejo stare zamere in pojasnjuje se tudi zgodovina same družine. Res zanimivo branje.

- Shakespeare, William: Don Juan. Še ena klasika za poletje. V bistvu je to zaostanek, saj sem besedilo želela prebrati pred gledališko predstavo. :) Sem prebrala po ogledani predstavi. Vedno znova uživam ob mojstrstvu velikana klasike. Res zanimivo in humorno delo, ki pa je zelo aktualno v današnjih časih. Vedno se bodo našli brezsrčni in brezvestni Don Juani, ki mislijo, da jim je vse dovoljeno, da so bogovi, ki se lahko igrajo z drugimi ljudmi in jih izigravajo. Taki ljudje sploh nimajo čustev, so ledeni in jim je čisto vseeno, kaj se dogaja okoli njih, samo, da so oni sami potešeni in so zadovoljene vse njihove potrebe. Nad predstavo samo sem navdušena malo manj - nekaj je manjkalo, pa ne vem kaj. Igralci so bili super, samo predstava je ostala tam nekje na povprečni ravni.

(Samo)cenzura

Pisanja je v zadnjem času bolj malo. Predvsem zaradi (samo)cenzure. Dobim idejo, jo želim zapisati, ko pa pidem do računalnika, pa se mi ne zdi več tako dobra ali pa je preveč osebna ali pa bi se kdo napisano razumel drugače, kot je bilo mišljeno. Tako se prebijam med temi pomisleki in zaenkrat ostajam na 'nevtralnem' terenu. V meni pa kar vre ... Zaenkrat ostaja v osnutkih. Morda enkrat zagleda luč sveta oz. oči bralcev.

Sicer pa nekje je bilo zapisano ali pa govorijo kar tako: "Pazi, kaj si želiš, ker se ti lahko uresniči ..."

Tako nekako se v tem času počutim. Želela sem si sprememb in to zelo močno, ko sem skoraj že obupala, so se spremembe pojavile pred vrati, sedaj pa me je 'na smrt' strah. So to leta (EMŠO)? :) Ali samo negotovost in strah pred neznanim, novim. Vem, da bi marsikdo 'ubijal' za tako priložnost, jaz pa mečkam in oklevam. Resnično se bojim, da bi bilo slabše ... Tega pa res ne želim. Poleg tega se na nek način čutim 'dolžno' ljudem v sedanji situaciji ... Po drugi strani pa se še kako močno zavedam, da smo vsi nadomestljivi. In da take priložnosti več ne bo ...

Pa še ena želja se je (vsaj deloma) uresničila. V teh poletnih dnevih je bilo veliko več časa za branje. Nikakor ne neskončno, ampak ravno prav in dovolj, da sem se kar potapljala v razne zgodbe tega poletja. Res sem uživala. :)

Žal se dopust ni uresničil ravno kot bi si želela ... Razlogov je več, glavni pa je čas, ki me je čisto prehitel in kar naenkrat je bil 10. julij ... Eh, bo že ... Morda že prihodnje leto.

Po spletu naključij in obljub pa sem dvakrat zaplava v morju v Savudriji. Res lep zalivček in voda je bila dovolj topla, da sem po dolgem času zaplavala.

Prebrano:

- Drvenkar, Zoran: Sori. Zanimivo branje, predvsem za ljubitelje kriminalk. Zgodba se odvija čisto v drugo smer, kot pričakuje bralec. Šele v drugi polovici besedila se začnejo sestavljati delčki zgodbe v celoto. Na videz ločene zgodbe brez povezave se začnejo sestavljati in te ločene zgodbe ponujajo dovolj ozadja za razumevanje konca. Na mestih pretresljiva pripoved o tem, česa vsega je zmožen človek in na drugi strani zgodba o tem, da nedolžni 'nastradajo'. Velikokrat je resnica drugačna, kot se zdi. Ko pa to ugotovimo, je velikokrat prepozno ali pa sploh nikoli ne ugotovimo. Nekateri ljudje so pač vedno prepričani v svoj prav in niti ne dopuščajo, da bi lahko bilo drugače, kot si sami razlagajo.

- Paasilinna, Arto: Srečni človek. Še ena iz niza uspešnic tega finskega pisatelja. Kako 'paše' branje njegovega pisanja. Tokrat tema o inženirju, ki ga želi uničiti lokalno okolje - predvsem lokalni veljaki. Prebivalci pa se bojijo veljakov ali pa so od njih odvisni in samo gledajo in opazujejo, kaj se dogaja. Kot Paasilinna to zna, je vse skupaj opisano na zanimiv in humoren način in je tako sproščujoče branje o uresničevanju sanj. Na koncu ta zatirani inženir sam postane lokalni veljak in obračuna s svojimi prejšnjimi nasprotniki. Zgodba, ki bi se lahko zgodila in odvijala tudi v kakšnem slovenskem kraju/mestu.

- Dietrich, William: Ključ iz Rosette. Nadaljevanje pripovedi iz knjige Napoleonove piramide. Zgodovinska pustolovščina, ki se dogaja v času Napoleona, kraj dogajanja pa je Egipt, Izrael in Jordanija, malo pa še Francija. Tudi takšno poletno branje za sprostitev in odklop. Še posebej mi je bilo zanimivo, ker je dogajanje tam, kjer sem tudi sama bila - pri piramidah v Gizi, v jordanskem skritem mestu Petra, v egiptovski Aleksandriji in Rosetti, puščavi ipd. Seveda mora biti kot začimba tudi ljubezenska zgodba - v tej knjigi se ne konča srečno in pušča prostor za nadaljevanje.

Že kar nekaj časa nazaj pa sem čisto slučajno na televiziji (v rednem programu) 'ujela' en zelo dober film. Nisem zasledila kaj veliko reklame za njega, sem tudi 'prešpricala', ko je bil v kinu (če je sploh bil?) ... Vsekakor se ga splača pogledat, če ne drugega zaradi zvezdniške zasedbe (Meryl Streep, Scarlett Johansson ...) - Dobra žena (A good woman).

Ljubljana

Zelo dober vidoposnetek in tudi dobro besedilo.

Ona sanja o Ljubljani

ko vsako jutro ob petih vstane

ona sanja o ljubljani

oči so težke in zaspane

na postaji čaka vlak

in že osem let je isto

včeraj bil je dež in mrak

nebo je danes čisto

mama ni ji dala upanja

in oče jo pozabil je objet

noče biti v duši stara

in si v sanjah slika lepši svet

ona sanja o ljubljani

ko za prvo pavzo gre na cigaret

in pepel zbeži na vetru

kot da noče bit' ujet

naj ne gre-to ji povej ker diham za njo

brez nje bo življenje moje v temo šlo

naj ne gre-to ji povej

ker dal ji bom vse

vero v sebe sanje upanje

kam me pelje to življenje

zdaj preklinja brez besed

ker že sita je čakanja

dolgih dni in let

kam jo pelje siva cesta

njeno skrito upanje

rada bi z vasi do mesta

da kdo vrata ji odpre

ona sanja o ljubljani

in ne ve da tudi tam ljudje so sami

od žalosti je slepa

in ne ve kako zelo je v sebi lepa

ona sanja o ljubljani

ker bi rada šla naprej

in ne ve da je nekje nekdo

ki tiho sanja o njej...

naj ne gre-to ji povej ker diham za njo

brez nje bo življenje moje v temo šlo

naj ne gre-to ji povej

ker dal ji bom vse

vero v sebe sanje upanje

Ljubljana kot sanje o lepi prihodnosti. Ko sem sama odhajala takrat študirat v Ljubljano, se mi je zdelo, da so mi vse poti odprte in da je vse mogoče, da ne bo nobenih ovir, samo da grem ...

V Ljubljani pa sem po nekaj časa zelo pogrešala dom in se na nek način poistovetila z naslednjo pesmijo:

Kljub vsemu je bilo lepo in si tako včasih zdaj zaželim, da bi se lahko vrnila. :)

Objem

Tudi jaz si želim takega ... :)

http://youtu.be/UjkmKwnpPnw

Proces

Branje je proces, ki traja ... Včasih se hitro odvije, včasih pa traja in traja in traja ... Najbrž je že tako potrebno, saj je ob vsakem času točno tako kot mora biti. Sredi procesa branja knjige Ko življenje zasije me je nagovorilo naslednje.

Ko življenje zasije (str. 24)

"Kdaj si se nazadnje pogovarjal s svojim angelom?"

S svojim angelom? Pogovarjal s svojim angelom? Kaj je hotela reči? Ne da bi počakala na moje vprašanje, je ponovila svoje in tako sva začela spodnji pogovor; pogovor, za katerega sem sprva mislil, da bo spremenil svet.

"Imam angela?" sem vprašal.

"Vsak ima angela," je odgovorila.

"Res? Kje pa je?"

"Tam, kjer si ti."

"Jaz sem tukaj, zakaj ga potem nikjer ne vidim?"

"Ker se skriva v tebi," je povedala in mi položila dlan na prsi.

"V meni? Kaj počne v meni?"

"Rad bi bil tvoj prijatelj."

"Res?! Rad bi bil moj prijatelj?! Že od nekdaj se skušam spoprijateljiti z angeli, a ... a se je nekaj zgodilo."

"Kaj?"

"No, vsi ... vsi menijo ... ah, ni pomembno. Povejte, kako postanem prijatelj s svojim angelom, povejte mi, prosim."

"Pokliči ga, pa bo prišel."

"Res?"

"Res."

Zazrl sem se v starkine oči in tiho ponovil: "Res?"

Angel na dvorišču cerkve v Padovi (foto: avgust 2004)

Ne potrebujem angela, da bi ga videla, želim pa si čutiti njegovo bližino ves čas, sploh v najtežjih trenutkih. Takrat želim topel, dolg objem, ramo za jokanje ... Nekoga, ki mi reče: "Vse bo v redu, zaupaj ... Ne boj se, nisi sama, jaz sem tu ..."

Velikokrat se čutim tako samo in deloma tudi osamljeno, pa čeprav so okoli mene ljudje. Mislim, da se moram sama spoprijeti s svojimi strahovi in jih odgnati. Najprej jih sprejeti in se z njimi soočiti in takrat bo najbrž boljše.

Angeli pa so tukaj med nami - to so prijatelji. V Ljubljani je bil v enem podhodu v tistih časih, ko sem tam skozi hodila na faks grafit: "Ljudje smo angeli z eno perutjo. Če želimo leteti, se moramo objeti." Tako nekako je z angeli in prijatelji.

(vir: http://www.najblog.com/media/576/20060925-angel.jpg)

Prebrano:

- William Dietrich: Napoleonove piramide, zanimivo branje za malo odklopa. Saj ni čisto, da bi spustil možgane na pašo, saj se veliko dogaja in je veliko zgodovinskih podatkov, veliko oseb in opisov verovanja, o starih Egipčanih in podobno. Je pa zanimiva pripoved o iskanju zaklada, postavljena v čas Napoleonovega osvajanja Egipta. Seveda ne sme manjkati ljubezenska zgodba, malo vohunskih spletk, skrivnostnega raziskovanja piramid in iskanja zakladnice ... Še posebej mi je bilo zanimivo, saj sem si te mogočne piramide tudi sama ogledala in med branjem sem si lahko v živo predstavljala vse dogodivščine na tem kraju.

(Egiptovske piramide v Gizi - Keopsova, Kefrenova in Mikerinova (foto april 2004)

- Richard Phillips Feynman: Kaj ti mar, kaj mislijo drugi, zanimiva pripoved o življenju velikega učenjaka. Priznam, da ga prej nisem poznala, me pa je pritegnil njegov slog pisanja in predvsem razmišljanja. V tej knjigi opisuje svoje sodelovanje pri preiskavi nesreče raketoplana. Prav s svojim ne običajnim načinom razmišljanja je pripomogel, da so ugotovili, kaj bi dejansko lahko šlo narobe. Najbrž uradno ni bilo nikoli priznano, vendar je bil en znanstvenik, ki je znal postaviti prava vprašanja, dovolj, da je odgovornim dal misliti. Pa še nekaj je značilno za gospoda Feynmana. Ni se oziral na to, kaj si mislijo drugi o njem in o njegovih ravnanjih. To mu je na nek način 'vcepila' njegova prva žena, ki je umrla za boleznijo, ki je niso pravilno diagnosticirali v dovolj zgodnji fazi. Niti se ne spomnim točno, katera bolezen, spomnim pa se, da se je ta gospod Feynman potem spraševal, kaj bi bilo, če bi v pravem trenutku (v začetku bolezni) postavil pravo vprašanje. Kasneje je ugotovil, da se je to vprašanje sicer pojavilo, vendar so ga že v začetku zavrnili in niso delali nadaljnjih preiskav. Malo zapleteno se sedaj tukaj bere, vendar je v knjigi to dobro opisano. Nauk, ki sem ga izvlekla: ne boj se razmišljati s svojo glavo in postavljati 'neumna' vprašanja. Vse prevečkrat smo obremenjeni s tem, kaj si drugi mislijo o nas, kaj bodo drugi rekli. Vse to ni pomembno, pomembno je, kar sami čutimo in tako tudi ravnamo. V nasprotnem primeru smo vedno v nekih sponah in okovih. To pa ni pravo življenje.

(Po)praznični izlet

Malo po praznikih pa dolgo načrtovani izlet s kolegi iz službe - Beograd.

Prva postaja je bila Hiša cvetja, kjer je večina obiskovalcev Slovencev. Zanimivo. Spomin na ene druge, pretekle čase.

V samem mestu mogočna in veličastna, še ne dokončana cerkev sv. Save. V neposredni bližini pa je Nacionalna knjižnica.

Topola, mesto, kjer so potekali srditi boji proti Turkom. Tu so živeli Karađorđeviči. Na hribu nad mestom je Oplenac, mavzolej mogočne dinastije Karađorđevičev in cerkev Sv. Jurija.

Na Avali sprehod do spomenika neznanemu vojaku.

Povzpeli (seveda z dvigalom) smo se na novozgrajeni pribl. 200 m visok televizijski stolp na Avali, ki so ga zgradili potem, ko je bil 1999 v bombardiranju uničen stari. pogled je bil res veličasten.

Sotočje Save in Donave, pravzaprav izliv Save v Donavo. Pogled s Kalamegdana.

Pogled po običajnih ulicah pa razkriva sivino mesta.

Pa še ena z zanimivim besedilom - igral jo je bend na večerji. Taka starogradska iz kafane. :)

sta te briga, kako zivim, sta te briga sta ja radim.
Nekad zvala si me mili, kad smo dugo srecni bili.
Sta te briga kako zivim.
ti nemas vise prava pitati za mene
Nekad sam te voleo, patio zbog tebe.

sta te briga, ako pijem, ako picem tugu krijem.
Ako stalno lutam nocu, jer ja takav zivot hocu.
Sta te briga kako mi je.

sta te briga, gde sam sada, sta te briga dal' se nadam.
Dal' ces moja opet biti, il' ces sebe negde kriti.
Sta te briga sta ce sa mnom biti.

Praznični izlet 2

No, v teh letošnjih praznikih pa je bilo kar nekaj izletov. Šele sedaj, ko urejam fotografije, to vidim. :)

Z našim klubom smo šli na obisk k pobratenemu klubu v Gerstofen pri Augsburgu (v bližini Münchna) - nekaj utrinkov.

Lepo in zanimivo mesto. Če le vožnja ne bi bila tako dolga ...

Prebrano:

- Le Carre, John: Najbolj iskani človek. Kriminalno vohunski roman s presenetljivimi obrati, zapleti in še bolj nenavadnim koncem. Odmik od vsega do sedaj znanega. Zanimivo.

Praznični izlet

Že zelo dolgo sem si želela na izlet in sprehod po arboretumu Volčji potok. Želela sem v tem času, ko cvetijo tulipani in ostalo pomladno cvetje, drevje. Malo sem bila prepozna, saj je glavnina že odcvetela. Drugače pa mi je bilo všeč. Je lepo urejeno in velik park. Samo ko si v času cvetenja enkrat na Nizozemskem (Keukenhof) se ne more nič primerjati s tistim parkom. Vse ostalo je bolj ali manj približek. :) Kakorkoli že - bilo je lepo.

Letos so tulipane obiskali tudi dinozavri - prav dobra ideja in zelo dobra izpeljava ideje, domišljeno in premišljene vse podrobnosti.

Mmmmmm ... prazniki

Seveda ni praznikov brez potice. In tako sem se je lotila. Moj prvi poskus. Moram reči, da sem zelo zadovoljna. Zelo sem se bala, če sploh znam, če bo vse OK, pa še pravega recepta nisem imela. Na voljo jih je mali milijon in vsi so različni. Tako sem 'sčarala' nekaj po svoje. In je USPELO. Zelo sem ponosna. Najprej mi je odleglo, ko sem jo vzela iz pečice in je zgledala lepo. Tako sem se tolažila, da če že dobra ne bo, vsaj lepo zgleda. In sem odlašala s pogledom v notranjost, saj se rado zgodi, da so znotraj lepe skorje 'duheci'. :) (zrak)

In tudi znotraj je bilo tako kot mora biti. Pa še zelo dobra je ... vsaj meni. Rada imam makovo potico. Mama se je letošnje praznike odločila za orehovo, jaz pa sem si zaželela makovo in tako sem si jo naredila. :)

Zraven pa seveda še vse ostale stvari, ki morajo biti v košarici za velikonočne praznike. Najprej lepa, skrbno pripravljena košarica - hvala mama.

Potem pa še razkrita vsebina - vse dobrote s svojo simboliko.

Tako malo za razvedrilo pa še nekaj za naše najmlajše ... :) Skratka lepo je za praznike, če lepo diši po stanovanju.

Sama

So stvari in obdobja, ko se počutim čisto sama. Tudi tako mora biti.

Prebrano:

- Pregl, Slavko: Geniji brez hlač. Knjiga, ki so jo dijaki prvih letnikov dobili v okviru projekta Rastem s knjigo (Javna agencija za knjigo). Zelo mi je všeč ideja projekta in lahko potrdim, da so bili dijaki veseli knjige.

- Giordano, Bruno: Samotnost praštevil. Je že tako, da te prava knjiga 'najde' ob pravem času. Prej sem bila malo skeptična do te ideje, tokrat pa sem mi je potrdila v celoti. Prav v času, obdobju, ko se počutim tako sama in osamljena, mi pride pod roke ta knjiga. O dveh otrokih, še bolj osamljenih in izoliranih iz družbe zaradi nekih čudnih pripetljajev, ki se potem izkažejo, da sploh niso resnični in sta se 'junaka' v bistvu sama ogradila od drugih in postala za okolico čudaška. Morda pa se vsi občasno znajdemo v podobni situaciji. Ko doživljamo, da nas ne razume nihče in smo na celem svetu čisto sami ... Vse je odvisno od nas samih, koliko smo sposobni stopiti čez vse to in iti naprej vsemu navkljub.

Sonce pomladi

Sonce pomladi - veselje in smeh.

Imamo se radi se vidi v očeh.

Sonce pomladi življenje budi.

Skrita ljubezen se v strast prelevi.

Sonce pomladi se z roso igra.

Pridi ukradi mi jutro srca.

Sonce pomladi, naravo budi,

barva poljane in klasje zlati.

Misli jesenske nimam vas rad.

V srcu nosim pomlad.

Ljubim, ne ljubim, vse naenkrat.

V srcu nosim pomlad.

Zdaj ko si v cvetju, pridi z menoj.

Šla bom, šla, dragi moj.

Kot da poletju kljubuje nocoj,

naša pomlad, lepa pomlad.

Sonce pomladi - veselje in smeh...

Lepa in posebna pesem. :)

V teh lepih sončnih, pomladnih dneh je prava in na mestu.

Prebrano:

- Haruki Murakami: Slon izginja (kratka proza).

Odklop

Žal samo za tri dni in še to popolnoma službeno - v izobraževalne namene. Vseeno je bilo lepo in me je napolnilo z novo energijo. Že samo to, da sem spremenila okolje, se srečala z drugimi ljudmi in res je bilo fajn.

Dodajam sestavek (razmišljanje) za namene delavnice na izobraževanju.

'Čas, ki ga je vedno dovolj.

Gospod čas. Obiskuje ljudi in jim deli … vsakemu enako. Vsak dobi 24 ur na dan, 7 dni na teden 12 mesecev na leto. Kaj pa potem kdo dela s tem časom, pa je odločitev vsakega posameznika. Nekaterim je vse odveč in samo štejejo in čakajo, da pač mine, kot mora miniti in gredo nekam naprej. Sploh ne vedo, kako živijo in kaj delajo, samo da mine. Veliki večini – zagotovo pa vsem knjižničarkam – pa časa kronično primanjkuje. Milijon opravkov, ki čakajo, delo, ki bi ga želeli opraviti vedno bolje, kot ga, ljudje, ki čakajo nas … Mi pa drvimo in bezljamo skozi čas, skozi naših 24 ur in sploh ne vemo, kdaj minejo. Naenkrat se zavemo, da jih več ni, da smo jih porabili. Velikokrat bi jih raje namenili čemu drugemu, kot pa jih porabimo … Ampak to je ta naša ujetost v čas in v vse obveznosti, ki bi morale biti narejene že včeraj oz. ki bi jih želeli že davno narediti.

V zgodbi o Momo je prav lepo prikazano – bolj ko hitiš, manj časa imaš. Deklica je bežala pred svojimi zasledovalci in hitreje je stopala, nikamor ni prišla. Ko pa se je umirila in začela stopati počasneje, je bila naenkrat vedno dlje in dlje. Počasni koraki so jo ponesli zelo daleč. In prav to je to nasprotje, ki ga srečujemo v našem vsakdanu. Venomer hitimo in se nevede kdaj ujamemo v zanko, ki se ji reče 'premalo časa'. Potem pa ostanejo stvari narejene na pol, samo nekaj začete in nikoli končane. Samo še to naredim … Na poti do tega opravka srečamo drugo nedokončano delo in se ustavimo ob njem … In tako naprej in tako dalje in ob koncu dneva ugotovimo, da je vse samo nekaj začeto in kaj malo dokončano.

Ustavimo se, poglejmo okoli sebe in presodimo, kaj je v resnici vredno našega časa. Osredotočimo se na stvari, ki jih želimo opraviti. Naenkrat samo eno in po vrsti …

Tako nam bo gospod čas še vedno dajal in odmerjal naše ure, minute, ampak mi bomo imeli občutek, da smo iz njih nekaj naredili in jih nismo kar tako zapravili. Odločitev je naša, v rokah vsakega posameznika oz. bolj v glavah, ko se sami odločimo. Morda kdaj v očeh drugih izpademo takšni, kot ne bi želeli, vendar smo mi sami mirni in bolj zadovoljni.'

Lepo in prijetno je, ko zjutraj zagledaš sonce in morje, vdihneš vonj morja - dan je takoj lepši. Vse skrbi ostanejo nekje v ozadju in lahko preprosto uživaš.

Prebrano:

- Townsend, Sue: Jadran Krt pije kapučino. Zanimivo branje. Kot šolarji smo brali njegove dnevniške zapiske o težavah (takrat) najstnika, sedaj pa ga tarejo drugačne skrbi in težave - bolj odrasle. :) Na našem naslednjem srečanju krožka se bomo namreč pogovarjali o Jadranu Krtu in sem malo osvežila spomin.

Grizzly Adams

Po dolgem času sem slišala pesem Take me home - pravzaprav je pravi naslov 'Maybe', ki me je spomnila na eno mojih najljubših mladinskih nadaljevank o Grizzly Adamsu. Ne vem, če sem zamudila kakšno nadaljevanje ...

Začetek je bil takšen:

Vedno godrnjavi, a dobrodušni Jack s svojo mulo, ki ji je bilo ime 'Številka 7' (No. 7).

Pa seveda narava in vse živali, s katerimi se je odlično razumel ta gorski mož.

Seveda pa odlična pesem:

Podatki o sami seriji

Wiki podatki o junaku.

Trenutno v branju:

- Daniel Pennac: Šolske bridkosti - življenjepis uspešnega avtorja, učitelja, pisca. Podobno opisuje svoje šolske pripetljaje kot McCourt, F. v knjigi Učitelj (prebrano enkrat poleti).

- William Shakespeare: Dvanajsta noč ali Kar hočete - zaradi abonmajske predstave.

Novo leto

No, še nekaj prazničnih fotografij in vzdušja ... Seveda mora biti okrašena smrekica in lučke.

Smrekica in vedno mi je bilo najlepše, ko so bila pod njo darila. Takšna lepo zavita ... Letos sem jih nekaj zavila sama in so bila v glavnem za druge. Nekaj majhnih pozornosti pa sem dobila sama in sem jih postavila pod smrečico. Ob pogledu nanje mi je bilo lepše in so me tako prijazno ogrela.

Je pa se v tem času zgodila tudi ena žalostna stvar. Divji oreh pred mojim nekdanjim domom je moral iti. Se posloviti. Podrli so ga. Pa tudi vitek, visok macesen, ki je rasel prepleten v orehove veje. Ne vem, če je bilo res tako nujno, ampak tako so se odločili. Meni je bil vedno pri srcu in mi je bil kot simbol mojega doma. Ampak sedaj pač ugotavljam, kako je vse skupaj tako zelo ranljivo, tako hitro lahko podremo nekaj, kar je raslo leta in leta, desetletja, morda celo stoletje. Ne vem natančno. Bil je na nek način moj. Z mano bo ostal v slikah in zelo živo v spominih. Ko sem se vračala domov, sem ga vedno od daleč videla in sem vedela, da me tam čakajo, da sem tam doma ...

Kot že rečeno, vse se spreminja ... Velikokrat ni v naši moči, da bi lahko spremenili stvari, ki nam niso všeč. Se pač zgodijo, pa če nam je prav ali ne. Saj nas nihče ne vpraša ... Ne upošteva ... Takrat je naša naloga, da pač sprejmemo to, česar ne moremo spremeniti in živimo naprej po svojih močeh.

Vedno boš v mojih spominih na dom, moj oreh ...

V času okoli novega leta pa prejemamo tudi razna voščila. Nekatera so takšna, ki jih ne želim izgubiti in pozabiti. Naj najdejo svoje mesto tukaj.

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi:
vnovič
in zopet
in znova.
(Tone Pavček)

Sreča je, če se delo dobro opravi, sreča je, če imaš koga rad, srečen si, če v sebi in drugih najdeš le dobre stvari.

Praznike polne veselja, radosti in topline Ti želim!

Vse dobro v prihajajočem letu 2011!

Želim vam lepe praznike,
v novem letu pa naj bodo dnevi srečni in zdravi,
poti uspešne in nasmehi zadovoljni.

Dragi prijatelji!

Lahko da ste že potovali z nami, lahko da še boste, lahko da se nikoli ne bomo srečali
ali da se naše poti ne bodo nikoli križale.

Vsem vam od srca želimo, da se vaše sanje v naslednjem letu uresničijo.

Sanjajte, kar želite sanjati,
pojdite, kamor želite iti,
in bodite, kar želite biti,
ker je življenje eno samo in
samo ena priložnost je,
da naredite vse tisto,
kar želite narediti.

Veseli bomo, če se bomo v letu 2011 srečali na naših potovanjih
po vseh kontinentih sveta.

Naj bo letu 2011 zares čarobno, polno ljubezni, notranjega zadovoljstva,
sreče, zdravja in popotniških dogodivščin.

Čas tako hitro beži, da so prazniki spet tu.

Ozri se k sebi in uzrl bos lepoto.
Ozri se k drugemu in uzrl bos dobroto.
Med lepim in dobrim naj tecejo dnevi v novem letu.

Miru in radosti ti zelim ob bozicu, v novem letu pa zdravja in veliko smeha.

V prihajajočem letu Vam želim veliko…

energije za polet nad oblake,

kjer vedno sveti sonce,

poguma za vzpone na najvišje vrhove,

ki širijo obzorja,

ljubezni za osrečevanje ljudi,

ki Vas bogatijo in so Vam dragi,

zaupanja za gradnjo trdnih temeljev,

ki rodi in krepi vsako prijateljstvo.

Vesel Božič in srečno novo leto!

Naj bo srečno,
naj bo veselo,
naj bo zdravo!

Naj bo to leto tisto,
TA PRAVO!

Na svetu si, da gledaš sonce
Na svetu si, da greš za soncem.
Na svetu si, da sam si sonce
in da s sveta odganjaš – sence.

(Tone Pavček)

Srečno in srčno 2011!

Da bi bilo leto pravo,
da bi bilo leto zdravo,
veliko radostnih dni,
naj vam novo leto podari!

''Ni nemogočih sanj, je samo naše omejeno dojemanje vsega, kar je mogoče.'' Beth Mende Conny

http://www.youtube.com/watch?v=KMHBXQq2VK8

Praznični dnevi veselo hitijo,

skrite misli in želje budijo.
Naj prinesejo pričakovanja
in uresničijo sanje,
odkrijejo modrosti
in natrosijo radosti.

Tako se zmeraj na novo rojeva novo.

Nov up.

Nova misel.

Nova dan.

(Tone Pavček)