Zlati kompas

Knjižni molj kot pač sem, sem že pred časom prebrala celotno trilogijo Phillipa Pullmana (Njegova temna stvar). V slovenščini je naslov prvega dela Severni sij, potem je Jantarni daljnogled in še Pretanjeni nož. V originalu je trilogija Northern lights, 1. del Golden compass, po katerem so posneli tudi film. Po spletu naključij in malo načrtovanja sem si ta film tudi ogledala - seveda službeno. :) Se nisem nič branila. Hvala Igor H. in Agica K. (Branje je žur).

Glavna junkinja Lyra (in tudi drugi liki) imajo vedno ob sebi deamone - kot neko dušo. Na uradni strani filma: The Golden Compass je moj deamon naslednji (po vseh vprašanjih in zahtevnih odgovorih):



Mi je všeč!


Ali pa na spletni strani - zraven je še opis:

Prazniki

Slika je bila posneta v Lizboni na novoletnem Taizeiskem srečanju. In to prav za novo leto - 2004-2005. Silvestrski večer smo preživeli ob molitvi: nekje od 22-ih do nekaj minut do polnoči. Nato smo pričakali polnoč - novo leto in šli ven nazdravit. Nekateri so imeli s seboj iskrice in jaz fotoaparat ... Izbrskala sem jo šele sedaj, ko sem potrebovala nekaj novoletnega ...


Poleg bolezni, zaradi katere sem ležala en teden, še nekaj časa za najljubše opravilo - branje. Ne spomnim se, kdaj bi nazadnje tako dolgo ležala zaradi bolezni. Saj ne vem, kaj je bilo: prehlad, viroza, gripa ... Mislim, da kar vse skupaj. Pa še zdravila sem vsa pojedla, ki sem jih našla doma.


Še dobro, da nisem delala (počitnice v šoli). Kot da bi si splanirala vse skupaj. Če bo le zdaj držalo ...

Prebrano:
Caldwell, Ian: Pravilo štirih
Roberts, Nora: Črna vrtnica (2. del trilogije V vrtu)
Pearl, Matthew: Dantejev klub
sedaj berem Šteger, Aleš: Včasih je januar sredi poletja (zanimiv potopis po Peruju - spet me mika, da bi šla ... nekam ... v Južno Ameriko ...) - lepo piše, da se z vsakim potovanjem, z vsako vrnitvijo se spremeniš. Še kako to DRŽI.

Upam, da nisem še česa pozabila ...

Roža ...

Katera roža sem?
Po izpolnjeni anketi naj bi bila ZAJČEK.

I am a Snapdragon What Flower Are You?

Še razlaga (žal v angleščini, saj ne vrejamem, da bi znala prav prevesti): "Mischief is your middle name, but your first is friend. You are quite the prankster that loves to make other people laugh."

Uspeh

V tem času polne službenih in obslužbenih dejavnosti mi je uspelo prebrati:
- Haddon, M: Velika zadrega

Res je AS

Robert Friškovec namreč. Vsaka mu čast!

Intervju z njim je bil (med drugim) objavljen v reviji Ognjišče (april 2002).

Še en dober pogovor z njim.

V okviru prireditev ob prazniku Občine Lenart je g. župnik povabil v Lenart Robija Friškovca. Povezava? Sv. Lenart je bil zavetnik jetnikov, Robi pa je jetniški duhovnik (uradni naziv: koordinator za duhovno oskrbo zaprtih oseb na Generalnem uradu republiške uprave za izvrševanje kazenskih sankcij). Obiskal nas je na Lenartovo - torek, 6. 11. 2007, pri večerni maši.
Najprej je bilo globoko doživetje že sama sveta maša. Čeprav lahko rečem, da me je Robi, njegova služba in njegova osebnost spremljala ves dan oz. že kar nekaj dni prej. Vedela sem, da je AS, vendar sem si mislila: "Pač še en nastopač!"
Vendar tokrat res v najbolj pozitivnem smislu.
V tem zapisu bi želela obnoviti kar največ stvari, ki jih je rekel, povedal, omenil, se jih dotaknil ...
Čas je vse prehitro minil ...

Že pri maši: "Kako ste zaporniki in zapornice?"
- kako pokleknemo, ko pridemo v cerkev,
- kako (ne)glasno odgovarjamo,
- med pogovorom - ali ga ni nič strah med zaporniki: do tega kar je tukaj notri (v srcu), nihče ne more,
- "Moj šef je Jezus Kristus."
- problem se pojavi, ko zaprta oseba odsluži kazen in se želi vključiti v "normalno" življenje,
...
Morda se še kasneje kaj spomnim.

Na kratko - prevzel nas je s svojo osebnostjo, s tem kar je. Dal mi je novega zaleta, nove volje do življenja in mojega dela.

Na hitro ...

Lovrečica - dopust s teto pri starejšem italijanskem paru Tierrelo

... dodam še dva naslova:
- Alma Karlin: Smrtonosni trn,
- Caroline Graham: Umori v Jazbečevem dolu

Drugače pa spet norim. Še kako bo spet držalo - da ne bom srečala same sebe ... :)

Prebrano

Assisi - pogled proti dolini izpred Klarine cerkve (pozno popoldne - večer)

- Elton, Ben: Na smrt slavni (o resnicnostnih - reality showih)
- Rai, Bali: (Ne)dogovorjena poroka
- Moore, Alan: V for Vendetta

Vse tri za "šolo" - Branje je žur, reading is cool.

Sanjski poklic

http://www.mykindaplace.com/adhoc/pgmkpjustjob.aspx

Neverjetno - pred časom sem dobila odgovor: PROFESSIONAL BOOK READER (sicer pa vsakokrat dobiš drugačen odgovor) - jaz bom vzela tega!

Prav to bi bil moj sanjski poklic. Mogoče ... Ne vem, ga še nisem preskusila. Do pred kratkim tudi nisem nikogar poznala. Na seminarju v Radovljici pa se je kar pojavil tak tip. Vsaka mu čast - res ga občudujem. Težko verjamem, da bi se pri nas dalo od tega živeti. Res pa je, če se lotiš stvari na pravi način in če vanjo verjameš, ni vrag, da ne "rata".

David Kendall

Jutro

Po daljšem času ponovno nekaj ...

Saj ne da ne bi bilo teme, o kateri bi bilo možno pisati ... Večji problem predstavlja čas. Vedno ga je premalo. Potem pač nekako krmarim med vsemi bolj obveznimi in manj obveznimi opravili in opravki.

Nekaj bom poskusila nadoknaditi danes.

Najprej pa, da ne pozabim, prebrano:

- Mosse, Kate: Labirint (zanimivo branje, bere se kot kriminalka, napeto; potrebnega je malo miselne telovadbe. Gre namreč za prepletanje dveh zgodb, o dveh ženskah - meni je bilo všeč)

- Jacq, Christian: Ozirisove skrivnosti. Zarota zla (drugi del nadaljevanja prigod mladega pisarja Ikerja, ki je v tem delu postal celo faraonov/kraljevi sin - zanimivo branje o življenju v Starem Egiptu, ki me pač vedno zanima).

Jutro ...

Že kar nekaj časa nazaj, se me je zelo dotaknila misel: "Vsako jutro je nova priložnost za nova doživetja." In od takrat vsako jutro tudi tako jemljem. Priznam - sprva je bilo zelo težko. Saj poznamo, smo zaspani, noč je običajno prekratka, vsaka ura za vstajanje je prezgodnja, budilka vedno zvoni sredi noči ... Ampak če gremo že zjutraj slabe volje v dan, je kasneje še toliko več priložnosti, da smo slabe volje. Zakaj tako? Rekla sem NE. Vsako jutro je resnično nov začetek, nova priložnost. Žal mi je samo, da vstajam pred soncem (vsaj v tem jesenskem obdobju). Tako mu lahko dobro jutro zaželim šele na poti (nekje pred ciljem) v službo - običajno na cesti. Potem takole "špegam" v ogledalo, kje se bo lepše videla vzhajajoča krogla.

Doma mi je edino žal, da ima moja soba okno proti zahodu in tako me sonce ne more zbuditi. Vendar bi bilo to najbrž že preveč kičasto, ne? Mogoče nekoč pa le ... Kdo ve ...

Skratka všeč so mi jutra. Pred desetimi leti bi se prijela za glavo in rekla: "Ti nisi normalna." To je tudi običajna reakcija drugih ljudi. No, pa še nekaj je pripomoglo k temu. Kar nekaj let sem ob sobotah začenjala s svojim delom ob petih zjutraj (ja, ob 5:00). Ob tej zgodnji uri sem morala biti že zbrana na svojem delovnem mestu, polna energije in popolnoma budna. Vendar ne bom pozabila in tudi ne bi zamenjala prečudovitih (sploh poletniha) juter, ko ni nikjer nikogar, neverjeten mir, sončni žarki se šele nakazujejo tam nekje za hribom. Nekdo pa je bil že popolnoma zbujen - ptice. Njihovo petje je bilo tako glasno, kar tekmovale so, katera bo glasnejša. Meni je bilo to zelo všeč. Res pa je bilo zelo težko vstati.

Pa še nekaj je pri teh zgodnjih jutrih. Pred tabo je nato še cel dan, ki ga lahko izkoristiš. Če pa vstaneš pozno, pa skoraj pol dneva prespiš in vedno je premalo časa za vse. Dan prehitro mine in stvari ostanejo nedokončane. Tako sedaj raje naredim stvari prej in imam potem čas. Skratka poskušam izkoristiti dan.

Še komentar k sliki. To je sončni vzhod na gori Sinaj v Egiptu. Na svojem popotovanju po tej deželi (april-maj 2004, 3 tedne) sem se s sopotniki povzpela tudi na goro Sinaj. To je bil nočni vzpon. Startali smo zvečer, že v temi in nato prišli na vrh nekje v poznih večernih urah. Za moje pojme je bil tempo daleč prehiter - takrat sem se počutila grozno, saj sem komaj dohajala druge iz skupine, ki so bezljali kot kakšne gorske koze po vseh tistih poteh. Pa če bi vsaj še hodili po poteh. Velikokrat so kar "vrezali" bližnjico. In ker v temi nisem hotela ostati sama zadaj, mi ni preostalo nič drugega, kot da dirjam za njimi. Res dobesedno dirjam, dirjam mimo vsega kot "fijakerski konj". Še pod noge včasih nisem "folgala" gledati. Jaz bi se včasih malo ustavila, opazovala zvezde v jasni noči in tudi okolico, saj je dokaj močno svetila tudi luna. Takrat sem dobila še eno pomembno lekcijo popotništva - naglavna svetilka je zlata vredna, ko jo potrebuješ.

Kakorkoli - prispela sem na vrh, kjer smo nato prespali (vsaj poskušali) v spalnih vrečah. Na poti in čez dan je bilo grozno vroče. Na gori in seveda ponoči pa se je zelo ohladilo in premraženi smo čakali, da noč kar najhitreje mine. Pametna poteza je bil nočni oz. večerni vzpon, saj smo si tako priborili najboljša mesta za opazovanje sončnega vzhoda. Komentarji večine so bili: "Kaj? To je vse?!" Po tolikšnem trudu in po tolikih hvalah tega vzhoda smo bili po malem razočarani. Sonce oz. oranžna krogla se je kar tako pojavila izza megle. Priznam, da sem doma imale možnost opazovati kar nekaj "lepših" sončnih vzhodov. Ampak ta je bil pač na gori Sinaj - svojevrstno doživetje.

Kar kmalu po vzhodu smo se morali odpraviti v dolino, da ubežimo strašni vročini, ki se začenja kar hitro po vzhodu sonca. Nekako nam je uspelo, čeprav smo že proti dolini pošteno sopihali.

V vsakem primeru ostaja lep spomin in fotka. :)

Dodajam še sliko okolice v tistem zgodnjem egiptovskem jutru, ko je sonce kar skočilo na obzorje in se zelo hitro dvigalo na nebo nad nami. Puščava pač ... Tokrat kamnita.

Konec poletja

Vsaj tistega vročega, brezskrbnega, ki mi je vedno pomenil prave počitnice.

Resno sem začela z delom in v tem tednu prilagajanja mi je celo uspelo. Še dobro, drugače pa bi bilo sedaj malo hudo, saj me čakajo res naporni dnevi. Upam, da ne bo (pre)hudo.

Moram pa priznati, da se pa pomalem že veselim prvega dneva in srečanja z nekaterimi, ki jih nisem videla že več kot mesec dni. Za druge spet pa bi bila vesela, če jih sploh ne bi bilo potrebno ponovno srečati. :)

Ampak tako pač je ...

Gremo dalje. Naučila sem se že nekaj - upam, da mi je uspelo. Iz vsake stvari skušam potegniti kar največ in kar je najboljše za mene. Pa če je še tako slabo in neizhodno. Nekaj v tem smislu: "Če ti življenje ponuja limone, si pač naredi limonado ..."

Poleg vsega pa še vedno uspem sanjati ... V sanjah je vse lepo in problemi se enostavno rešijo. Ne vem, zakaj mi drugače kompliciramo ... Zato ker se oziramo na druge? Še vedno premalo gledam nase in na svoje dobro. Upam, da mi bo uspelo - enkrat, pač.

Še prebrano:
- Leon, D.: Temno nebo nad Serenissimo (11. primer komisarja Brunettija)
- Kostova, E.: Zgodovinarka (zanimiva knjiga o vampirjih in raziskovanju njihove zgodovine, seveda v obliki romana in skozi zgodbo).

Maroko

Maroko ...

Natančneje - mesto Fes - del njihove medine. Mi bi rekli, da je to tržnica. V tem predelu se je življenje ustavilo pred 200 leti. Na sliki je barvalnica oz. predelovalnica usnja. V belih koritih v zgornjem koncu slike namakajo surove kože v golobjih iztrebkih in podobnih naravnih raztopinah, da od kože ostranijo še ostanke mesa, loja ipd. (kisline in baze in take stvari za kemike :)) V barvnih koritih (ki so - če sem si prav zapomnila - mimogrede stara več kot 500 let - kot tudi ta obrat) pa usnje/kože barvajo z naravnimi barvili. Vsak dan morajo te kože obračati - mislim, da tudi po večkrat. Turisti si te reči ogledamo z "varne" terase nad tem obratom. Vendar vseeno pride neznosen smrad v neznosni vročini (okoli 50 stopinj) tudi do turistov. Zato ob vhodu v to prodajalno delijo vejice mete, ki si jo nato tiščiš pod nos ves čas obiska. Tega smradu se ne moreš navaditi ...
Moj sklep: sliko si bom povečala in jo obesila v pisarni. Ne samo, ker je zanimiva in dobra, ampak se bom vsakič spomnila, v kakšnih razmerah delajo ljudje tam. Takrat se bom vedno znova zavedla, kakšno "srečo" imamo, da živimo tukaj. V tem obratu delajo le mladi fantje (seveda brez kakršnekoli zaščitne opreme) in še ti le nekaj let, nato pa so po naših merilih delovni invalidi zaradi razjed na koži in ran. Kaj to pomeni z zdravstvenega vidika, ne znam povedati - mislim, da ni nikakršnega zavarovanja, ti - lahko rečem - fantje pa zagotovo nimajo dovolj denarja niti za preživetje.

Res življenje velikokrat ni pravično ...

Po vsem takem imam slabo vest, da živim, kot živim - dovolj dobro. Saj mi konec koncev nič ne manjka.

Ali pač?

Vrnitev ...

Uspešno sem se vrnila s potovanja. Polna novih vtisov, po drugi strani pa ni tistega pravega vtisa, veselja nad doživetim. Tako prazno, puhlo, sterilno potovanje, bi rekla. Vesela sem, da sem izkusila tudi (jaz mu rečem) "kufer" potovanje. :)

Veliko več mi da samostojno potovanje oziroma sploh popotovanje. To je bila čista turistična tura.

Najbolj me je motila omejenost z uro. Če pogledam svojo levo roko (na kateri ima svoje običajno mesto ura), to sploh ni bil dopust. Pravijo, da se ne sme pozanti pas od ure. No, meni se prav pošteno pozna. Ampak to je tudi znak, da je bilo sonce močno in je bilo vroče - to pa je meni pisano na kožo.

Po vrnitvi nadaljujem s svojim tempom branja in dobesedno požiram knjige. Nekako skušam nadomestiti primanjkljaj skozi leto. O, kako sem to pogrešala ... Knjigo v roke in možgane na odklop.

Zdi se mi, da sem se vrnila čisto druga, drugačna, drugače gledam na stvari okoli sebe. Upam, da me bo to držalo še nekaj časa, da bom lahko iz potovanja črpala moči za naprej (čim dlje). Daje mi neke nove samozavesti, da lahko živim.

Obenem pa ena pobožna želja ... Katera? Skrivnost! Ne bom je izdala, naj počiva samo v moji glavi. Res je močna, ampak je zelo neverjetna ... Ob tem mi vedno znova odzvanjajo besede Paola Coelha iz knjige Alkimist: "Kadar si nečesa res močno želiš, vse stvarstvo stremi k temu, da se ti želja uresniči." Srčno upam ...

Še moj seznam prebranih:

- N. Sparks: Usodni ovinek

- D. Leon: Zveze in poznanstva

- J. Shors: Pod marmornim nebom (ljubezenska zgodba o nastanku Tadž Mahala) - to še moram videti, najbolj v družbi nekoga ... Vedno bolj si tega želim. Ampak ne morem nič, samo močno si želim. Obstaja še en roman v nemščini, žal ne znam dovolj nemško - mogoče se ga kljub temu lotim. Med obdelavo v prejšnji službi sem naletela na ta roman in tudi ta je na seznamu mojih MORAŠ PREBRATI ...

Drugače pa si sedaj po vrnitvi želim še potovati - tako, da imam na voljo ves svoj čas in saam odločam koliko časa si bom kaj ogledala, kje preživela ves dan ali pa samo nekaj minut. Ko bo hrana postranska stvar - jedla bom takrat ko bom lačna in ne takrat, ko bo določen čas ... :)

Več o potovanju še kasneje, sedaj samo na hitro dopolnjujem seznam. Potovanje bo dobilo tisti pravi okvir šele ob urejanju fotografij. Nekako moram vse vtise zbrat v celoto in jih urediti. Sedaj so še samo ena velika zmeda ...

Pakiramo

Znova odhajam. Ampak tokrat moram. Drugače leto nima ne repa ne konca in je vsak dan enak. Moram vsaj malo zamenjati okolje. Čeprav mi tako ni ...

Dosedanji idealni dopustniški dnevi - najti najboljši položaj za prebiranje knjige :)

No, še ena prebrana:

- Mihail Bulgakov: Mojster in Margareta - že nekaj časa na seznamu MORAŠ PREBRATI, ena od klasik, tudi v zbirki Veliki večni romani; no, ja - zagotovo ni lahko poletno čtivo.

Prebrano ...

Dodajam še dva naslova na moj seznam:

• Nora Roberts: Modra dalija - komaj čakam nadaljevanje, tako lahko branje, za odklop možganov;


• Donna Leon: Morje težav - deseti primer komisarja Brunettija, manjka mi še deveti primer

Zgodil se je ...

Tudi letos se je zgodil oratorij. Moj drugi po vrsti. Res naporno, ampak po svoje tudi zelo zanimivo in prinese nazaj tisto pozitivno energijo, ki jo moraš vse dneve vlagati v delo. No, letos smo vedeli (vsaj malo bolje), kako se zadeve lotiti, čeprav so vedno znova in nova presenečenja, ki jih je potrebno reševati in VELIKOOO improvizirat. :) Saj to pa že znamo, ne?

Več na naši spletni strani slovenskih oratorijev.

London

Tudi London je prišel na vrsto za ogled. Že nekaj let le pobožna želja se je med letošnjimi prvomajskimi počitnicami končno uresničila. Če pogledam sedaj nazaj, bom rekla, lahko bi bilo boljše ... Ampak videla pa sem ga le! Pa še dokaj poceni sem prišla skozi :)

Nekaj začetnih težav z nizkocenovnimi prevozniki, ampak na koncu smo preživeli tudi tovrstni krst. Najprej sem imela že vse rezervirano in urejeno pri Wizzairu, a kaj ko so nehali leteti iz Slovenije. Potem smo se pač usmerili na Ryanair v Graz in na srečo je bilo vse OK. Bila sem zelo skeptična. :( Na srečo tokrat zaman. :)

Sam London me je zelo navdušil - super mesto. Zelo zeleno z mnogimi parki. Imela sem neverjeten občutek varnosti - kot bi bila doma. Včasih še boljše. Kar ostala bi ...

Edino malo premalo časa sem si vzela za same priprave in nisem dovolj zaupala svojim občutkom in upoštevala svojega notranjega glasu. Pa nič zato. Nekaj je še tako ostalo za naslednjič ...

No kaj več pa še naslednjič, pa tudi nekaj fotk je še posebej zanimivih ...

Dolg počitek ...

Res smo dolgo počivali in sedaj je tudi skrajni čas, da se spet malo oglasim. :)

Zelo veliko se je vmes zgodilo. Bom se potrudila napisati kar največ in zbrati svoje raztresene spomine ...

Že pred nekaj časa sem "izvohala" na spletu zadnjo knjigo o Harryju Potterju - seveda v angleščini. Najbrž je pred tiskanjem ali urejanjem prišla kopija PDF formata kakšnemu navdušencu v roke in jo je objavil. :) Seveda me je zanimalo, kako se vse skupaj konča. Takole na pol legalno (čeprav vse, kar je na netu, je javno in dostopno) sem si jo snela in seveda tudi prebrala. No, nekako na računalniku ne gre brati, zato sem si vseeno sprintala - vseh 659 (mislim, da je številka prava) strani! No, na srečo je bilo v službi nekaj "šmir" papirja in smo tako privarčevali. Pa še nobene hude škode ni bilo.

Sicer pa v Veliki Britaniji in povsod po svetu vlada prava mrzlica.

No, tako se lahko pohvalim, da sem še pred uradnim izidom knjigo prebrala in da vem, kako se konča ...

To pa je tudi najbolj pomembno, ne? A, kako se konča? Ne povem - preberite! Za pomiritev - v glavnem OK. Vsi štirje glavni junaki preživijo in so srečni do konca svojih dni. Tako pač mora biti v vseh pravljicah, ne?

Imam občutek, da če se knjiga oz. zgodba dobro konča, sem tudi sama boljše volje in knjiga me napolni z veseljem do življenja in na splošno. Tako mi da moč, da še verjamem v dobro in lepo na svetu ...

Sicer pa vsaka prebrana knjiga nekaj da, nekaj novega odkrije in prav to je najbolj pomembno - zato pa berem.

Juhu, sedaj pa novim prebranim knjigam naproti. Prinesla sem si celo vrečko in upam, da mi bo uspelo prebrati vsaj nekaj ...

Urban

Na velikonočni ponedeljek smo se me tri odpravile na Urbana. Malo naporna tura, ampak sem vesela, da sem šla. Dobila sem malo kondicije, čeprav je bilo tam na polovici poti gor res zelo zelo hudo. Še bolj zato, ker je Z. "letela" ko zmešana - to smo ugotovili teden dni po podvigu. :)
Pravi razlog, da smo se sploh odpravili pa je bil, da je bilo treba preizkusiti nove pohodniške čevlje. Ja, so se obnesli, vendar ko sem prišla nazaj do avta, sem ugotovila, da sem "pridelala" 2 ogromna žulja na petah. Še dobro, da nisem prej pogledala. Čutila sem, da nekaj ni v redu, da bo žulj, ampak ne tako velik.
V glavnem smo vse zadovoljne (bolj ali manj) in že načrtujemo naslednjo turo.


Še en preblisk: zakaj hodijo ljudje v hribe. Mogoče je za tiste bolj osamljene to edina priložnost, da jih kdo "oblaja". :)

Iskreno: meni je bilo tam čez polovico poti že malo nadležno pozdravljati in odzdravljati popolnim neznancem.



Še ena malo hudobna misel: mogoče pa je zato moja ljuba sodelavka planinka - celo v mailu. :) HUDO ... Res zelo izvirno - tako, da mora imeti zraven številko 7. Hudobno, ne? Ne morem pomagati ... Res se mi smili in jo pomilujem ...



Ni kaj, razgled pa je bil lep. Imele smo lep dan, lepo vreme, kar skoraj prevroče.

Pot nazaj sploh ni bila več naporna, pač pa zvečer skoraj nisem mogla zaspati od utrujenosti ...

Še nekaj ...

Prešinilo me je, da na mojem seznamu najbrž še ni knjige:

- Suskind, P: Parfum (zelo dobra knjiga, nazorni opisi, kar vohaš, ko se dogaja ...)



Drugače pa bi sedaj morala lektorirati dispozicijo, pa še predstvaitev prevesti v hrvaški jezik, pa še ... milijon stvari. :)



Tokrat izkoristim, da dam na splet nekaj mojih fotografij (za vsak primer, če jih izgubim na računalniku).

Čas ...

Malo sem si olajšala dušo ...
Sicer pa panika ... pomanjkanje časa na n-to potenco. Trudim se, trudim, kolikor se pač lahko. Kako bi želela, da se dan podaljša. Manjkajo mi predvsem ure za počitek in spanje, spanje ... Pa še marsikaj bi se našlo, kar bi želela početi ...
Med drugim bi želela nadaljevati z branjem.
No, nekaj pa sem še prebrala:
- Tamaro, Susan: Pojdi, kamor te vodi srce
Celo uspelo se mi je prebiti skozi ta tekst - ni mi žal. Zelo dobra knjiga, s pravo vsebino seveda, če te le zanima ...
- Baricco, Alessandro: Svila
Prebrano na mah. Mislim, da sem jo enkrat že prebirala, ampak je tekst, ki ga prebereš na dušek, in nato malo pozabiš o čem gre ...

Hudobija ...

sedaj še v sliki. Res se predstavi osebno ... Videti je zelo prijazna ... A kaj, ko videz velikokrat vara :(

Hudobija ...

res ne pozna meja. Mislila sem, da sem že vse doživela in sem se že vsega navadila. Ampak verjemite, tega se človek preprosto ne more navaditi. Ne vem, zakaj so ljudje tako hudobni. Sami nimajo od tega čisto nič - mogoče pa jim je to največji užitek - naslajati se nad nekom.
Moram pogruntati, kako deluje snemalna naprava na telefonu in bom vse posnela. Sedaj mi tako nihče nič ne verjame in je vse v najlepšem redu. Mislim, da bo kar nekaj gradiva in ko mi bo dokončno počil film, upam, da ne bom zagrešila umora, ampak se bom lahko premagala in zadržala in šla s posnetki naprej ...
Jaz ne morem več tako naprej.

No, kar nekaj časa je vse skupaj počivalo - za mene je bil to dober razlog. Za vse ostale pa zguljena fraza: ni bilo časa.
Konec koncev pa imam že v službi čez glavo računalnikov in tipkanja. V zadnjem času še komaj sledim svojim mislim in opravilom, ki sem si jih sama naložila. Mogoče bo počasi čas, da spet nekaj damo stran. Težka bo ta, težka. Tako že tipkam, da gre vse narobe, črke se kar same od sebe zamenjujejo in na koncu pride ven vse kaj drugega, kot sama želim. No ločila bomo tokrat pustili ob strani ...

Še zadnji dodatek k dnevniku:
- Uporaba sveta iz zbirke S poti (Cankarjeva založba), avtor pa je francoski in ne vem, kako se prav napiše. Knjiga pa je tudi že v knjižnici :) No poskus bi bil nekako takole Bouivier. Dobra stvar - avanturistično potovanje iz Evrope do Indije v starem avtu mislim, da pred kar 30 leti. Zanimivo ...
Sedaj pa še berem Susan Tamaro: Pojdi kakor te vodi srce. Ne vem, če mi bo uspelo priti dokonca, saj sem se že pri prvem poglavju razjokala.

Delo čaka ... Jaz pa "zapravljam" čas z internetom.
Ne vem, kdaj bo nadaljevanje ...
Ne samo, da ni časa za internet, še za branje ne ...

No, pa dalje. V kratkem času sem dobesedno "požrla"
- Pamuk: Ime mi je rdeča
- Hosseini, Khaled: Tek za zmajem
- Jacq, Christian: Ozirisove skrivnosti, Drevo življenja

Še od prej:
- Eco, Umberto: Foucaultovo nihalo
- Eco, Umberto: Zgodovina lepote
- Eco, Umberto: Ime rože
- Eco, Umberto: Skrivnostni plamen kraljice Loane
- Haddon, Mark: Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa
- Zafon, Carlos Ruiz: Senca vetra
- Paasilinna, Arto: Očarljivi skupinski samomor
- Paasilinna, Arto: Gozd obešenih lisic
- Murakami, Haruki: Ljubi moj sputnik
- Martel, Yann: Pijevo življenje
- Rufin, Jean-Christophe: Abesinec
- Preston, Douglas: Kodeks (dobra pustolovska knjiga)

Prebrano 2006

Hej, mogoče pa mi je uspelo.
Za začetek le kot seznam, kaj sem že vse prebrala, saj se običajno veliko stvari izgubi in odide iz spomina.
Torej za 2006 (samo kot prvi hiter pregled):

• Odeje (roman v stripu)
• Krese: Vsi moji božiči
• Brown: Digitalna trdnjava
• Brown: Ledena prevara
• Passilina: Dedu za petami

Kasneje pa dalje ...