Ne priznam

Ne priznam ...

Ne dam hrepenenja ...

Ne priznam, da se ne bi drugi naslajali nad mojo nesrečo ... Ljudje so že taki, da jim je lažje, ko vidijo, da je drug še bolj nesrečen, kot oni sami. In tako malo po malo privoščljivi ... Sicer na srečo ne vsi, ampak vse bolečine mora človek preboleti sam, nihče ne more storiti tega namesto njega. Skozi vse to pa smo močnejši in modrejši.

Običajno na vprašanje Kako sem?  odvrnem samo Dobro.

Drugega ne rabijo vedeti, sicer pa saj jih sploh ne zanima ...

To je samo moja bolečina in sama moram skozi njo in NAPREJ.
Kam? Ne vem. Kam me bo odneslo ...

Sem jaz

in si ti.

Vsak na svoji strani,

vsak po svoji poti.

Nekoč zelo blizu,

danes tako daleč.

Kot dve popolnoma drugi osebi ...

Se mar res tako zelo spremenimo?

Ali samo ne kažemo več svojega pravega obraza?

Ali ga morda prej nismo?
Ali pa se samo skrijemo za svoje zidove?

In zato ne priznamo, da se pretvarjamo …
Niti samemu sebi ne.
(zapisano marca 2012)