Potem pa vedno znova privre na plan stara angleška misel: 'Daj, da spremenim to, kar lahko, in sprejmem to, česar ne morem.'
Tako je/bo življenje veliko lažje. Vendar si je to najtežje dopovedat, se prepustiti, izpustiti to, česar se tako krčevito oklepaš, pogledati dlje, širše ...
Imam občutek, da se ves čas samo borim, da imam odprtih nešteto front, ki jih ne obvladam več in svet se začne rušiti. Najbrž bo potrebno nekaj spustiti ... Ampak kaj? Vse se zdi zelo pomembno, vendar ne zmorem več, izgubljam tla pod nogami, padam ...
...
Stokrat že in stokrat še
me zabodeš v srce,
kot da brez tega ne gre ...
Kaj vse bi dal ...
Upam, da je dno blizu, saj to pomeni, da se lahko odrinem navzgor ...
Zelo zanimivo orodje je Wordle. Iz besedila na začetku tega zapisa je nastalo tole:
Največje se izpišejo besede, ki se v besedilu pojavijo večkrat in prav z 'želimo drugače' lahko povzamem začetek pisanja. :) Zanimivo, ni kaj ...
Še nekaj čudovitih knjižnic. Spet bom zapisala - enkrat, ko bom velika ... :)
Našla sem tudi nekaj knjigarn, ki so več, kot pa prodajalne knjig. Res zanimivo in lepo.
Prebrano:
- Orhan Pamuk: Muzej nedolžnosti; kot vedno zelo zanimivo pisanje turškega nobelovca. Tokrat o življenju moškega, mladeniča premožne in ugledne istanbulske družine, ki se je nesmrtno zaljubil v dekle (daljno sorodnico) in jo nato spremljal osem let. Že zaročen se je zapletel z mladenko, s katero je nato postal skorajda obseden, po njegovi uradni zaroki (z drugim dekletom) sta se njuni poti razšli, vendar ga je ljubezen vseeno tako močno spremljala, da je zaroko razdrl in dolgo iskal to dekle, ki ga je vsega prevzela. Ko jo je našel, je bila poročena. Kljub temu je njeno družino obiskoval skoraj vsak večer osem let. Zbiral je predmete, ki se jih je njegova izbranka dotaknila in čakal na nek način na njo. Po letih se je res ločila in za njuno zaročno potovanje so se odpravili v Pariz. V prometni nesreči na poti se je smrtno ponesrečila, v njen spomin pa je ta moški ustanovil muzej, v katerem je razstavil vse predmete, ki jih je vrsto let zbiral. Skozi predmete v muzeju potem povzame svojo ljubezensko zgodbo in pripoveduje, kje in kdaj je določeni predmet odnesel iz njenega doma in zakaj je v muzeju. Na določenih mestih ta zgodba že meji na obsedenost, je pa vsekakor zanimivo branje. Zanimivo tudi zato, ker je pisanje postavljeno v Turčijo v 70-ta leta prejšnjega stoletja, ko je bilo zelo strogo določeno, kaj se spodobi in kaj ne. Začenjajo pa se v tradicionalno družbo plaziti tudi zahodnjaški vplivi, ki prevsem mladih ne pustijo ravnodušnih.
V Delu (13. 12. 2011) je bil objavljen članek: Muzej Orhana Pamuka, ki je bil najprej napisan
- Tone Pavček: Angeli; pesnikova zadnja zbirka, izdana po njegovi smrti. Najbolj ganljiv je predgovor hčerke Saše Pavček, ki priporveduje, kakšno silno življenjsko moč je imel njen oče. Z vedenjem, da bo to njegova zadnja zbirka, je tudi pisal tako. Ponovno mojstrske pesmi o angleih. Verjamem, da se bodo citirale in navajale še in še. Vsekakor je to knjiga, ki jo je potrebno vzeti v roke večkrat in vsakokrat njegove pesmi nagovorijo drugače.
- Roald Dahl: Zbrane kratke zgodbe -
