Branje je proces, ki traja ... Včasih se hitro odvije, včasih pa traja in traja in traja ... Najbrž je že tako potrebno, saj je ob vsakem času točno tako kot mora biti. Sredi procesa branja knjige Ko življenje zasije me je nagovorilo naslednje.
Ko življenje zasije (str. 24)
"Kdaj si se nazadnje pogovarjal s svojim angelom?"S svojim angelom? Pogovarjal s svojim angelom? Kaj je hotela reči? Ne da bi počakala na moje vprašanje, je ponovila svoje in tako sva začela spodnji pogovor; pogovor, za katerega sem sprva mislil, da bo spremenil svet.
"Imam angela?" sem vprašal.
"Vsak ima angela," je odgovorila.
"Res? Kje pa je?"
"Tam, kjer si ti."
"Jaz sem tukaj, zakaj ga potem nikjer ne vidim?"
"Ker se skriva v tebi," je povedala in mi položila dlan na prsi.
"V meni? Kaj počne v meni?"
"Rad bi bil tvoj prijatelj."
"Res?! Rad bi bil moj prijatelj?! Že od nekdaj se skušam spoprijateljiti z angeli, a ... a se je nekaj zgodilo."
"Kaj?"
"No, vsi ... vsi menijo ... ah, ni pomembno. Povejte, kako postanem prijatelj s svojim angelom, povejte mi, prosim."
"Pokliči ga, pa bo prišel."
"Res?"
"Res."
Zazrl sem se v starkine oči in tiho ponovil: "Res?"
Angel na dvorišču cerkve v Padovi (foto: avgust 2004)
Ne potrebujem angela, da bi ga videla, želim pa si čutiti njegovo bližino ves čas, sploh v najtežjih trenutkih. Takrat želim topel, dolg objem, ramo za jokanje ... Nekoga, ki mi reče: "Vse bo v redu, zaupaj ... Ne boj se, nisi sama, jaz sem tu ..."
Velikokrat se čutim tako samo in deloma tudi osamljeno, pa čeprav so okoli mene ljudje. Mislim, da se moram sama spoprijeti s svojimi strahovi in jih odgnati. Najprej jih sprejeti in se z njimi soočiti in takrat bo najbrž boljše.
Angeli pa so tukaj med nami - to so prijatelji. V Ljubljani je bil v enem podhodu v tistih časih, ko sem tam skozi hodila na faks grafit: "Ljudje smo angeli z eno perutjo. Če želimo leteti, se moramo objeti." Tako nekako je z angeli in prijatelji.
Prebrano:
- William Dietrich: Napoleonove piramide, zanimivo branje za malo odklopa. Saj ni čisto, da bi spustil možgane na pašo, saj se veliko dogaja in je veliko zgodovinskih podatkov, veliko oseb in opisov verovanja, o starih Egipčanih in podobno. Je pa zanimiva pripoved o iskanju zaklada, postavljena v čas Napoleonovega osvajanja Egipta. Seveda ne sme manjkati ljubezenska zgodba, malo vohunskih spletk, skrivnostnega raziskovanja piramid in iskanja zakladnice ... Še posebej mi je bilo zanimivo, saj sem si te mogočne piramide tudi sama ogledala in med branjem sem si lahko v živo predstavljala vse dogodivščine na tem kraju.
(Egiptovske piramide v Gizi - Keopsova, Kefrenova in Mikerinova (foto april 2004)
- Richard Phillips Feynman: Kaj ti mar, kaj mislijo drugi, zanimiva pripoved o življenju velikega učenjaka. Priznam, da ga prej nisem poznala, me pa je pritegnil njegov slog pisanja in predvsem razmišljanja. V tej knjigi opisuje svoje sodelovanje pri preiskavi nesreče raketoplana. Prav s svojim ne običajnim načinom razmišljanja je pripomogel, da so ugotovili, kaj bi dejansko lahko šlo narobe. Najbrž uradno ni bilo nikoli priznano, vendar je bil en znanstvenik, ki je znal postaviti prava vprašanja, dovolj, da je odgovornim dal misliti. Pa še nekaj je značilno za gospoda Feynmana. Ni se oziral na to, kaj si mislijo drugi o njem in o njegovih ravnanjih. To mu je na nek način 'vcepila' njegova prva žena, ki je umrla za boleznijo, ki je niso pravilno diagnosticirali v dovolj zgodnji fazi. Niti se ne spomnim točno, katera bolezen, spomnim pa se, da se je ta gospod Feynman potem spraševal, kaj bi bilo, če bi v pravem trenutku (v začetku bolezni) postavil pravo vprašanje. Kasneje je ugotovil, da se je to vprašanje sicer pojavilo, vendar so ga že v začetku zavrnili in niso delali nadaljnjih preiskav. Malo zapleteno se sedaj tukaj bere, vendar je v knjigi to dobro opisano. Nauk, ki sem ga izvlekla: ne boj se razmišljati s svojo glavo in postavljati 'neumna' vprašanja. Vse prevečkrat smo obremenjeni s tem, kaj si drugi mislijo o nas, kaj bodo drugi rekli. Vse to ni pomembno, pomembno je, kar sami čutimo in tako tudi ravnamo. V nasprotnem primeru smo vedno v nekih sponah in okovih. To pa ni pravo življenje.
Na Avali sprehod do spomenika neznanemu vojaku.
Povzpeli (seveda z dvigalom) smo se na novozgrajeni pribl. 200 m visok televizijski stolp na Avali, ki so ga zgradili potem, ko je bil 1999 v bombardiranju uničen stari. pogled je bil res veličasten.
