Zelo živo se spomnim prvega šolskega dne. Tako kot vsi pišejo – majhna deklica prestopi prag šole, vstopi skozi velika, težka vrata in sede v šolsko klop. Na hrbtu pa nosi težko torbo z zvezki in knjigami. Sama se prvega dne spomnim čisto drugače … Ja, sem bila majhna deklica, tudi vrata so bila velika in težka, ampak prvi šolski dan je bil vesel. Spomnim se, da so nas spremljali starši, z menoj je šla mama. Vsi prvošolčki smo se zbrali v majhni telovadnici na stari šoli, spomnim se, da so bili govori in pozdravi, dobili smo rumene rutice in po izrečeni dobrodošlici (in najbrž tudi po navodilih, ki so si jih zapomnili starši) smo že odšli domov. Torej je bil prvi dan zelo kratek. Še bolj živo pa se spomnim slovesnosti, ko smo bili prvošolčki sprejeti med pionirje. To je bila velika čast in vsi smo komaj čakali, da postanemo pionirji in bomo tako enakovredni starejšim šolarjem – tako ne bomo več cicibani. Seveda je bil sprejem med pionirje še posebej slovesen – z nagovorom, deklamacijami, nastopom pevskega zbora in seveda obvezno slovesno obljubo ob prisotnosti nekdanje partizanke ga. V. B. Kako smo bili ponosni, ko smo ponavljali besede: »Danes, ko postajam pionir …« In kako ponosno smo nato ob priložnostih nosili rdeče rutice in modre kapice.
V prvem razredu nas je v svet pouka in učenosti popeljala 'tršica' F. K. Spomnim se samo tega, da mi je bilo na začetku malo dolgčas, saj sem že znala brati in pisati. Ampak kaj hitro so mi našli zaposlitev in je postalo zanimivo. Nato so leta tekla eno za drugo, vsako leto smo menjali prostor, kjer smo nabirali učenost in seveda tudi naše 'tršice' so se menjavale. Vsaka od njih nam je ostala na svoj način v spominu: že omenjena F. K., S. T., J. T., M. B., nato pa razredničarka B. B. in vsi učitelji na predmetni stopnji.
Meni osebno je bil najbrž ena taka prelomnica 3. razred in 'tršica' J. T. Najprej se spomnim, da smo v razredu veliko brali – to pa je bilo moje najljubše opravilo in dejavnost. Kadarkoli sem lahko, sem v prostem času smuknila v kak miren kotiček in brala, brala, brala … Najprej so bile to pravljice (cela zbirka takih velikih knjig, ki sem jih komaj prinesla domov), nato pa razne dogodivščine in pustolovske zgodbe. Lahko pa rečem, da sem prebrala vse, kar mi je prišlo pod roke – bila sem zelo pogosta in redna obiskovalka knjižnice – tako šolske in zelo hitro tudi Matične knjižnice Lenart, kjer so me knjižničarke začudeno gledale, ko sem že po nekaj dnevih vrnila res zajeten kup knjig. Seveda je bilo na mestu vprašanje: »A si že vse to prebrala?« Jaz pa sem vsa vesela že hitela pripovedovati vsebine in tako dokazovati, da sem res prebrala … Kaj hitro je zmanjkalo knjig na polici za cicibane, nato še za pionirje in tako sem pač posegala po čtivu, ki je bilo razvrščeno na police za starejše.
Če sedaj takole gledam nazaj, pa se mi zdi še večja prelomnica obisk recitatorskega krožka. Na ta način sem začela stopati po poti javnega nastopanja. Seveda so bili v osnovni šoli to nastopi na proslavah, prve izkušnje pred publiko, srečanje s tremo in spoznavanje načinov, kako to tremo omiliti. Krožek smo imeli običajno zjutraj ob 7-ih pred poukom in smo še vsi zaspani na ves glas vpili AAAAAAAAAAAA, EEEEEEEEEE ipd. Skratka najprej se je bilo treba prebuditi in utrditi glas, se naučiti pravilne artikulacije. Sedaj vem, da se temu tako reče – takrat pa je veljalo samo: odpri usta in govori razločno. O, še kako prav je imela 'tršica'. Še sedaj po tolikih letih dela na radiu, televiziji in vodenju prireditev in po vseh številnih nastopih je občasno potrebno prebuditi glas prav s takšno vajo … Od vseh proslav pa mi je prav v posebnem spominu ostala tista, na kateri je bil Lenart razglašen za mesto, leta 1989. Torej pred 20 leti (je res že toliko?), takrat smo še prav posebej skrbno pripravljali program in vadili recitacije. Sedaj ko gledam nazaj, si štejem v posebno čast, da sem nastopala na tej proslavi. Z vsakim nastopom pa sem še najbolj obogatila sebe – dobila sem novo izkušnjo, priložnost naučiti se nove pesmice, sodelovati na proslavi. Vse to me je peljalo naprej in priložnost je tako nanesla, da sem začela delati na radiu – najprej na ... , sedaj pa svoj glas uporabljam za sporočanje novic na ... , občasno pa še tudi moderiram oddaje ... in vodim prireditve po Slovenskih goricah.
Ko sem brskala za albumom in fotografijami, pa sem našla tudi kar zajetno mapo raznih priznanj in pohval – pa naj bodo to priznanja s tekmovanj v znanju ali pa preprosta pohvala za delo v razredu. Vem, da sem bila kot otrok zelo radovedna in vedoželjna. Ogromno stvari sem želela spoznati in razumeti. Ker sem veliko brala, sem se tudi veliko stvari naučila kar tako – skoraj sama od sebe. Prav branje pa me je na nek način pripeljalo in spodbudilo k tekmovanju iz Vesele šole. V časopisu Pil je bila vedno obravnavana neka tema in to smo se morali naučiti. Mene je vedno zanimalo, kaj bo prinesla naslednja številka in sem z veseljem to prebirala. Končni rezultat tega navdušenja: kar 4-krat sem bila najboljša na občinskem tekmovanju v svojem razredu in sem imela tako to čast, da sem se udeležila republiškega tekmovanja v Ljubljani. To je bilo še posebno doživetje – videti Ljubljano (glavno mesto republike), reševati vprašalnik v Cankarjevem domu (ki sem ga poznala le iz očetovega pripovedovanja), v ogromni dvorani prisostvovati zabavni prireditvi … To je bilo res nekaj posebnega in svojevrstno doživetje.
Vesela šola pa je bila le ena od dejavnosti, v katere sem bila vključena. Nikakor ne smem in tudi ne želim pozabiti šolske hranilnice in mentorice H. U., vseh dodatnih poukov, ko smo nadgrajevali naše znanje in se pripravljali na tekmovanja, recitatorski krožek, orodna telovadba …
Zagotovo pa so se v vseh letih šolanja spletle nevidne vezi med vsemi sošolci, nato še med sosošolci in vsemi, ki smo v tem obdobju obiskovali osnovno šolo. Ta prva prijateljstva pustijo globoke korenine, saj so takšna prava, pristna. Tudi če so se naše poti kasneje razšle, ostanejo prijetni spomini na vsa skupna doživetja, na nedolžne potegavščine, ki smo jih ušpičili … Še posebej zanimivo je bilo, ko nas je več razredov na isti dan pisalo test iz matematike. In če je slučajno kateri razred pisal pred nami, smo seveda takoj pohiteli in se pozanimali, kakšne naloge so bile v testu. Tako je počasi imel vsak svojega 'informatorja' v paralelnem razredu. In tudi na ta način smo se spoznavali in tkali prijateljske vezi, ki so žive še danes. Ko se srečamo, se z veseljem pozdravimo in kakšno rečemo, pa čeprav samo tako mimogrede. Prav zaradi teh srečanj se v Lenartu počutim doma in sem vesela vsakega prijaznega pozdrava in klepeta.
Za zaključek, lahko vsa svoja razmišljanja strnem v »Bilo je lepo.« Vsem otrokom želim podobno izkušnjo, kot je bila moja. Zagotovo je nekje pri nekom kakšen manj prijeten spomin, ampak vedno velja, da ostanejo samo lepi – jaz si bom Osnovno šolo Lenart zapomnila kot tisto hišo (z vsemi ljudmi – učitelji v njej), ki je spodbujala mojo radovednost in mi omogočala nabirati znanje v vsej širini na vseh možnih področjih, poleg tega pa vse obdobje osnovne šole (vseh 8 let) kot obdobje lepih prijateljstev, ki ostanejo za vedno.
P.S.: Nataša je izbrskala naslednjo fotko - še en spomin na osnovno šolo in na šolsko hranilnico - še enkrat BILO JE LEPO. :) Uh, kako hitro minejo leta ... Je res že tako davno?
