02 December 2009

Ljubezen (spet)

Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.

Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.

Ljubezen nikoli ne mine.

Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. (Vir)


To besedilo se običajno bere kot berilo pri poročnih mašah in se tudi drugače velikokrat uporablja - v celoti ali pa le po posameznih delih. Vsak delček nosi v sebi globok pomen in ti da misliti.


Jaz ga vsakokrat drugače berem in vsakokrat me drugače nagovori ... Sicer pa je vse odvisno od bralca ... kot običajno.


Prebrano:

- Mosse, Kate: Grobnica - zanimivo branje, podobno kot prva knjiga avtorice (Labirint) zanimiva zgodba, polna zapletov in nato tudi razpletov, branje za oddih, odklop, hkrati pa v razmislek, kaj je v resnici vredno in da nam velikokrat človeška zloba prepreči našo srečo. Žal.

24 October 2009

Frančišek

Oddaja o Frančišku Asiškem in o njevi dediščini:

http://tvslo.si/predvajaj/francisek-brat-vsem/ava2.47804017/

16 October 2009

Ni tako, kot se zdi ...

Velikokrat si že kar naprej ustvarimo neko predstavo, ki pa se kasneje izkaže, da je drugačna. Ne poznamo vsega ozadja in dogodkov, ki so pripeljali do tega. Vidimo samo eno plat zadeve. Težko je potem to predstavo spremeniti, saj smo se sami tako močno prepričali, da imamo samo mi prav. Najtežje je spreminjati svoje predstave ... Saj mi pa se ja nikoli ne zmotimo. O, pa še kako ...
Malo slabša tolažba je, da se na koncu le izkaže, kako in kaj je na stvari. Ampak težko je vztrajati do tega konca. Velikokrat pa sploh ne ugotovimo, da imajo drugi drugačno predstavo ... In potem nam spet nič ni jasno.

Zelo lepa ponazoritev je naslednja zgodba.

Dva angela

Dva potujoča angela sta se ustavila pri premožni družini, da bi prenočila. Družina je bila nesramna in njihovi želji, da bi prespala v sobi za goste ni ugodila. Namesto sobe za goste so ju napotili v majhno sobico v hladni kleti. Ko sta si pripravila postelji, je starejši angel videl luknjo v steni in jo popravil. Zatem ga je mlajši angel vprašal, čemu je popravil luknjo. Starejši angel je odgovoril: "Stvari niso vedno takšne, kot se zdijo."

Naslednjo noč sta prišla angela k zelo revni hiši. Prijazen gospodar in njegova žena sta z njima delila večerjo in jima dovolila, da prespita v njihovi postelji in se resnično dobro naspita in odpočijeta. Ko se je sonce naslednje jutro dvignilo, sta angela našla gospodarja in njegovo ženo v solzah. Njuna edina krava, katere mleko je bilo njihov edini prihodek, je ležala mrtva na njivi.

Mlajši angel je bil resnično razjarjen in vprašal starejšega, kako je lahko to dopustil. Prvi gospodar je imel vse, pa si mu vseeno pomagal. Drugi gospodar pa ima zelo malo a naju je kljub temu prijazno sprejel, naju nahranil in dovolil celo, da sva prespala v njegovi postelji, pa si pustil, da mu je edina krava umrla. Drugi angel je zopet odgovoril: "Stvari niso vedno takšne, kot se zdijo."

"Ko sva bila v hladni kleti sem opazil, da je v tisti luknji v steni bilo shranjeno zlato. Ker je bil gospodar zelo pohlepen in ni bil pripravljen deliti svojega bogastva, sem "popravil" luknjo zato, da zlata ne bo mogel več najti. Prejšnjo noč, ko sva spala v gospodarjevi postelji, je prišel angel smrti po njegovo ženo. Dal sem mu kravo namesto nje. Stvari niso vedno takšne, kot se zdijo."

Včasih se zgodi točno to, kadar se stvari ne iztečejo tako, kot bi se morale. Vse v kar je potrebno je verjeti je to, da je vsak takšen dogodek v tvojo prednost. Izvedel-a bos čez nekaj časa...

Zatorej naj velja: ZAUPAJ in VERJEMI. Običajno ni logične razlage ali pa je vsaj mi ne poznamo. Ne poznamo vseh okoliščin in dogodkov, ki prepeljejo do tega ... Poskusimo videti tudi drugo plat zgodbe, dopustimo drugačen pogled ...

Še prebrano:
- Chevalier, Tracy: Padajoči angeli; zanimiva pripoved o dogajanju v dveh družinah, zanimiv mi je način pisanja, saj vsako poglavje pripoveduje druga oseba, ki je vpletena v dogajanje; tako dobimo različna gledanja na dogodke skozi zgodbo;
- Ravnjak, Vili: Potovanje v Rim - zaradi predstave v abonmaju, ki nas šele čaka in jo z zanimanjem pričakujem - glede na prebrano.

30 September 2009

Vrtnice in pomeni


Nikoli nisem bila privrženka takšnih in drugačnih oznak, razlag.
Sicer je vedno več pomenov in razlag, vedno pa so vrtnice veljale za cvet ljubezni. Tudi zato, ker skrivajo pod lepimi cvetovi trnje. Meni so zelo všeč, lahko rečem celo ena od najljubših rož. Morda tudi zato, ker jih imamo doma okoli vrta (zanje pridno skrbi mama). In s tistimi rastlinskimi sem se naučila ravnati, da ne zbodejo (pre)več.
Osebno sta mi najbolj všeč (ne glede na pomen) bela in temno (žametno) rdeča.

KAJ POMENIJO BARVE VRTNIC (vir):
- rdeča vrtnica pomeni strast in ljubezen,
- rumena vrtnica pomeni prijateljstvo,
- oranžna vrtnica pomeni poželenje,
- rdeče in bele vrtnice skupaj pomenijo enotnost,
- roza vrtnica pomeni ljubkost in plemenitost,
- temno rdeča vrtnica je lep poklon nekomu, ki se svoje lepote še ne zaveda,
- bela vrtnica pomeni pravo ljubezen, pomeni, da je oseba, ki ste ji jo podarili, božansko lepa, zaprti cvetovi pa, da ste premladi za ljubezen.

13 September 2009

Ljubezen

Lepa je ...



Prebrano (sicer že od junija):
- Woodiwiss, Kathleen: Pepel v vetru - 2. del - tako malo za odklop, sicer je minilo kar nekaj časa med branjem 1. in 2. dela, ampak vseeno sem želela izvedeti, kakšen je konec. Srečen, kar mi je všeč - po vseh možnih zapletih, ko misliš, da se ne more več srečno končati, se vseeno to zgodi. Takšne knjige mi vrnejo malo upanja v srečne konce in v lep svet, kjer vsak na koncu dobi svojo srečo, ki si jo zasluži skozi preizkušnje.
- Ibsen, Henrik: Peer Gynt - zaradi abonmajske predstave v gledališču. Kot običajno je bilo tudi tokrat tako, da sem lažje spremljala predstavo. Vsaka čast igralcem, saj je bila predstava res dolga - skoraj 4 ure.
- Hočevar, Nina: Preprosto mogoče - zanimiva vsebina, ampak sem zelo težko brala zaradi jezika. Branje se mi je zatikalo in nekako ni steklo. Sama vsebina pa takšna, pozitivna, s sporočilom, da je vse mogoče, če si le-tega dovolj močno želiš.
- McCall, Mary Reed: Templjarjevo zapeljevanje - še ena taka 'pocukrana' lahka romantika. Pa tudi to občasno 'paše'. Tako za odklop ...
- Vujnović, Goran: Čefurji raus! - končno mi jo je uspelo prebrati, začela sem jo že na morju (v začetku julija), vmes nehala, končala pa šele pred kratkim (konec avgusta). Še ena takšna, kjer ne smeš preveč 'gledati' na jezik, ampak se bolj osredotočiti na vsebino. Sicer pa je bilo o tej knjigi napisanega že veliko, avtor je dobil vrsto nagrad, ampak meni se ni zdela nič kaj posebnega. Zanimiva.

09 September 2009

Peru - fotopis

Nekaj fotografij, utrinkov s popotovanja po Peruju. Bilo je naporno, ampak vredno vsakega truda. Res je bilo lepo.


Oaza


Tjulnji na otokih Balestas



Kondor v kanjonu Colca





Še posebno lepo okrašen čoln iz tortore na jezeru Titicaca


Pogled na skrito mesto Machu Picchu z vrha Waynapicchu.




Še 'klasičen' pogled na Machu Picchu ...


Soline - bazeni za pridobivanje soli.



Amazonka - Narodni park Manu

23 August 2009

Si OK?



Jan, trenutno NISEM.
Spet se je preveč nabralo in ne zmorem več. Dopust in prosti dnevi kot da so na tisoče in tisoče kilometrov daleč stran, svetlobna leta daleč nazaj v preteklosti. Spet sem padla v vsakodnevno rutino. O, kako si želim, da bi bila rutina, pa ni. Vedno eno samo norenje in hitenje in ne zmorem več slediti. Stvari mi uhajajo iz rok in predvsem iz misli ... Mimogrede pozabim kaj pomembnega. To se mi še ni dogajalo, vsaj v takšni meri ne.
Saj vem, da pridejo takšni dnevi in še kako je resničen napis s prstana kralja Salomona: "Tudi to bo minilo". Ampak v tem trenutku, ko sem tako globoko v črnem, težko vidim svetle strani in še težje gledam optimistično.
Skušam preprosto odmisliti in svoje misli zaposliti s čim drugim - najpogosteje seveda z delom. Tako nimam časa, da bi se ukvarjala sama s seboj in s svojimi čustvi in občutki. Vendar na koncu vedno privrejo na plano, največkrat takrat, ko sem sama ... ko imam nekaj minut časa ... Potem pa se ne morem ustaviti, solze kar tečejo same od sebe in jih ne morem ustaviti. Ampak očitno je tudi to potrebno, kot neke vrste čiščenje ...

Še en tak pomislek v zvezi z vprašanjem o počutju. Kolikokrat ljudje drug drugega sprašujemo: "Kako si?", "Si v redu?", "Si OK?" Pa nas res zanima tudi odgovor? Ali je to samo mašilo, s katerim pač začnemo naš pogovor in da ne bi ostali samo pri suhem pozdravu. Če bi začeli 'razlagati', kako smo, bi to sploh koga zanimalo? V glavnem odgovorimo: "V redu", "Dobro" ipd. Saj nas v resnici ne zanimajo tegobe drugega, imamo svojih dovolj ... Le redki so tisti prijatelji, znanci, ki jim je res mar in ti že v bistvu na obrazu, v očeh vidijo, kako smo, ni jim treba spraševati. Pa saj nič ne potrebujemo, sami moramo skozi svojo črnino. Dovolj je, da so tam, da vemo, da se lahko zjočemo v njihovi družbi, na njihovem ramenu, če je to potrebno. Skratka, da nam dajo vedeti, da nismo sami ...

Mi pa ta pesem pomeni veliko in se je bom vedno spominjala z veseljem, vedno bo ogrela srce in priklicala nasmešek na obraz. Na nek način lahko rečem, da je bila ključ, ki je odklenil dolgo zaprta, zarjavela vrata, skozi katera sem stopila v najlepši in najbolj čudovit svet, kar sem si ga kdaj lahko predstavljala.
Jan, o eni tvoji drugi pesmi (Pride, pride dan), ki je prav tako posebna in nosi s seboj kar obširno zgodbo, pa kdaj drugič ...

12 July 2009

Znanje in prijateljstva, ki ostanejo …

Tale naloga me je spodbudila, da sem izbrskala iz omare zaprašen album s fotografijami iz osnovne šole. Ni jih veliko, pa vsaka me odnese v tisti čas, poln lepih spominov in doživetij. Nemogoče jih je vse zbrati, še manj zapisati. Pa bi še tako želela … Ob priložnostih pa se ti spomini kar pojavljajo od nekod, mi pogrejejo srce in narišejo nasmeh na obraz. Zagotovo mi v spominu ostajajo vsi obrazi sošolcev, sosošolcev in seveda učiteljev. Pa ne samo tistih, ki so nas učili v razredu, ampak vseh, ki so delali na šoli, saj smo se srečevali po hodnikih in tako kot so nas naučili tudi strogo in resno pozdravljali z »Zdravo«. To so bile naše tovarišice in naši tovariši …

Zelo živo se spomnim prvega šolskega dne. Tako kot vsi pišejo – majhna deklica prestopi prag šole, vstopi skozi velika, težka vrata in sede v šolsko klop. Na hrbtu pa nosi težko torbo z zvezki in knjigami. Sama se prvega dne spomnim čisto drugače … Ja, sem bila majhna deklica, tudi vrata so bila velika in težka, ampak prvi šolski dan je bil vesel. Spomnim se, da so nas spremljali starši, z menoj je šla mama. Vsi prvošolčki smo se zbrali v majhni telovadnici na stari šoli, spomnim se, da so bili govori in pozdravi, dobili smo rumene rutice in po izrečeni dobrodošlici (in najbrž tudi po navodilih, ki so si jih zapomnili starši) smo že odšli domov. Torej je bil prvi dan zelo kratek. Še bolj živo pa se spomnim slovesnosti, ko smo bili prvošolčki sprejeti med pionirje. To je bila velika čast in vsi smo komaj čakali, da postanemo pionirji in bomo tako enakovredni starejšim šolarjem – tako ne bomo več cicibani. Seveda je bil sprejem med pionirje še posebej slovesen – z nagovorom, deklamacijami, nastopom pevskega zbora in seveda obvezno slovesno obljubo ob prisotnosti nekdanje partizanke ga. V. B. Kako smo bili ponosni, ko smo ponavljali besede: »Danes, ko postajam pionir …« In kako ponosno smo nato ob priložnostih nosili rdeče rutice in modre kapice.

V prvem razredu nas je v svet pouka in učenosti popeljala 'tršica' F. K. Spomnim se samo tega, da mi je bilo na začetku malo dolgčas, saj sem že znala brati in pisati. Ampak kaj hitro so mi našli zaposlitev in je postalo zanimivo. Nato so leta tekla eno za drugo, vsako leto smo menjali prostor, kjer smo nabirali učenost in seveda tudi naše 'tršice' so se menjavale. Vsaka od njih nam je ostala na svoj način v spominu: že omenjena F. K., S. T., J. T., M. B., nato pa razredničarka B. B. in vsi učitelji na predmetni stopnji.

Meni osebno je bil najbrž ena taka prelomnica 3. razred in 'tršica' J. T. Najprej se spomnim, da smo v razredu veliko brali – to pa je bilo moje najljubše opravilo in dejavnost. Kadarkoli sem lahko, sem v prostem času smuknila v kak miren kotiček in brala, brala, brala … Najprej so bile to pravljice (cela zbirka takih velikih knjig, ki sem jih komaj prinesla domov), nato pa razne dogodivščine in pustolovske zgodbe. Lahko pa rečem, da sem prebrala vse, kar mi je prišlo pod roke – bila sem zelo pogosta in redna obiskovalka knjižnice – tako šolske in zelo hitro tudi Matične knjižnice Lenart, kjer so me knjižničarke začudeno gledale, ko sem že po nekaj dnevih vrnila res zajeten kup knjig. Seveda je bilo na mestu vprašanje: »A si že vse to prebrala?« Jaz pa sem vsa vesela že hitela pripovedovati vsebine in tako dokazovati, da sem res prebrala … Kaj hitro je zmanjkalo knjig na polici za cicibane, nato še za pionirje in tako sem pač posegala po čtivu, ki je bilo razvrščeno na police za starejše.

Če sedaj takole gledam nazaj, pa se mi zdi še večja prelomnica obisk recitatorskega krožka. Na ta način sem začela stopati po poti javnega nastopanja. Seveda so bili v osnovni šoli to nastopi na proslavah, prve izkušnje pred publiko, srečanje s tremo in spoznavanje načinov, kako to tremo omiliti. Krožek smo imeli običajno zjutraj ob 7-ih pred poukom in smo še vsi zaspani na ves glas vpili AAAAAAAAAAAA, EEEEEEEEEE ipd. Skratka najprej se je bilo treba prebuditi in utrditi glas, se naučiti pravilne artikulacije. Sedaj vem, da se temu tako reče – takrat pa je veljalo samo: odpri usta in govori razločno. O, še kako prav je imela 'tršica'. Še sedaj po tolikih letih dela na radiu, televiziji in vodenju prireditev in po vseh številnih nastopih je občasno potrebno prebuditi glas prav s takšno vajo … Od vseh proslav pa mi je prav v posebnem spominu ostala tista, na kateri je bil Lenart razglašen za mesto, leta 1989. Torej pred 20 leti (je res že toliko?), takrat smo še prav posebej skrbno pripravljali program in vadili recitacije. Sedaj ko gledam nazaj, si štejem v posebno čast, da sem nastopala na tej proslavi. Z vsakim nastopom pa sem še najbolj obogatila sebe – dobila sem novo izkušnjo, priložnost naučiti se nove pesmice, sodelovati na proslavi. Vse to me je peljalo naprej in priložnost je tako nanesla, da sem začela delati na radiu – najprej na ... , sedaj pa svoj glas uporabljam za sporočanje novic na ... , občasno pa še tudi moderiram oddaje ... in vodim prireditve po Slovenskih goricah.

Ko sem brskala za albumom in fotografijami, pa sem našla tudi kar zajetno mapo raznih priznanj in pohval – pa naj bodo to priznanja s tekmovanj v znanju ali pa preprosta pohvala za delo v razredu. Vem, da sem bila kot otrok zelo radovedna in vedoželjna. Ogromno stvari sem želela spoznati in razumeti. Ker sem veliko brala, sem se tudi veliko stvari naučila kar tako – skoraj sama od sebe. Prav branje pa me je na nek način pripeljalo in spodbudilo k tekmovanju iz Vesele šole. V časopisu Pil je bila vedno obravnavana neka tema in to smo se morali naučiti. Mene je vedno zanimalo, kaj bo prinesla naslednja številka in sem z veseljem to prebirala. Končni rezultat tega navdušenja: kar 4-krat sem bila najboljša na občinskem tekmovanju v svojem razredu in sem imela tako to čast, da sem se udeležila republiškega tekmovanja v Ljubljani. To je bilo še posebno doživetje – videti Ljubljano (glavno mesto republike), reševati vprašalnik v Cankarjevem domu (ki sem ga poznala le iz očetovega pripovedovanja), v ogromni dvorani prisostvovati zabavni prireditvi … To je bilo res nekaj posebnega in svojevrstno doživetje.

Vesela šola pa je bila le ena od dejavnosti, v katere sem bila vključena. Nikakor ne smem in tudi ne želim pozabiti šolske hranilnice in mentorice H. U., vseh dodatnih poukov, ko smo nadgrajevali naše znanje in se pripravljali na tekmovanja, recitatorski krožek, orodna telovadba …
Zagotovo pa so se v vseh letih šolanja spletle nevidne vezi med vsemi sošolci, nato še med sosošolci in vsemi, ki smo v tem obdobju obiskovali osnovno šolo. Ta prva prijateljstva pustijo globoke korenine, saj so takšna prava, pristna. Tudi če so se naše poti kasneje razšle, ostanejo prijetni spomini na vsa skupna doživetja, na nedolžne potegavščine, ki smo jih ušpičili … Še posebej zanimivo je bilo, ko nas je več razredov na isti dan pisalo test iz matematike. In če je slučajno kateri razred pisal pred nami, smo seveda takoj pohiteli in se pozanimali, kakšne naloge so bile v testu. Tako je počasi imel vsak svojega 'informatorja' v paralelnem razredu. In tudi na ta način smo se spoznavali in tkali prijateljske vezi, ki so žive še danes. Ko se srečamo, se z veseljem pozdravimo in kakšno rečemo, pa čeprav samo tako mimogrede. Prav zaradi teh srečanj se v Lenartu počutim doma in sem vesela vsakega prijaznega pozdrava in klepeta.

Za zaključek, lahko vsa svoja razmišljanja strnem v »Bilo je lepo.« Vsem otrokom želim podobno izkušnjo, kot je bila moja. Zagotovo je nekje pri nekom kakšen manj prijeten spomin, ampak vedno velja, da ostanejo samo lepi – jaz si bom Osnovno šolo Lenart zapomnila kot tisto hišo (z vsemi ljudmi – učitelji v njej), ki je spodbujala mojo radovednost in mi omogočala nabirati znanje v vsej širini na vseh možnih področjih, poleg tega pa vse obdobje osnovne šole (vseh 8 let) kot obdobje lepih prijateljstev, ki ostanejo za vedno.

P.S.: Nataša je izbrskala naslednjo fotko - še en spomin na osnovno šolo in na šolsko hranilnico - še enkrat BILO JE LEPO. :) Uh, kako hitro minejo leta ... Je res že tako davno?