Vsaj tistega vročega, brezskrbnega, ki mi je vedno pomenil prave počitnice.
Resno sem začela z delom in v tem tednu prilagajanja mi je celo uspelo. Še dobro, drugače pa bi bilo sedaj malo hudo, saj me čakajo res naporni dnevi. Upam, da ne bo (pre)hudo.
Moram pa priznati, da se pa pomalem že veselim prvega dneva in srečanja z nekaterimi, ki jih nisem videla že več kot mesec dni. Za druge spet pa bi bila vesela, če jih sploh ne bi bilo potrebno ponovno srečati. :)
Ampak tako pač je ...
Gremo dalje. Naučila sem se že nekaj - upam, da mi je uspelo. Iz vsake stvari skušam potegniti kar največ in kar je najboljše za mene. Pa če je še tako slabo in neizhodno. Nekaj v tem smislu: "Če ti življenje ponuja limone, si pač naredi limonado ..."
Poleg vsega pa še vedno uspem sanjati ... V sanjah je vse lepo in problemi se enostavno rešijo. Ne vem, zakaj mi drugače kompliciramo ... Zato ker se oziramo na druge? Še vedno premalo gledam nase in na svoje dobro. Upam, da mi bo uspelo - enkrat, pač.
Še prebrano:
- Leon, D.: Temno nebo nad Serenissimo (11. primer komisarja Brunettija)
- Kostova, E.: Zgodovinarka (zanimiva knjiga o vampirjih in raziskovanju njihove zgodovine, seveda v obliki romana in skozi zgodbo).
