Si OK?

Jan, trenutno NISEM.
Spet se je preveč nabralo in ne zmorem več. Dopust in prosti dnevi kot da so na tisoče in tisoče kilometrov daleč stran, svetlobna leta daleč nazaj v preteklosti. Spet sem padla v vsakodnevno rutino. O, kako si želim, da bi bila rutina, pa ni. Vedno eno samo norenje in hitenje in ne zmorem več slediti. Stvari mi uhajajo iz rok in predvsem iz misli ... Mimogrede pozabim kaj pomembnega. To se mi še ni dogajalo, vsaj v takšni meri ne.
Saj vem, da pridejo takšni dnevi in še kako je resničen napis s prstana kralja Salomona: "Tudi to bo minilo". Ampak v tem trenutku, ko sem tako globoko v črnem, težko vidim svetle strani in še težje gledam optimistično.
Skušam preprosto odmisliti in svoje misli zaposliti s čim drugim - najpogosteje seveda z delom. Tako nimam časa, da bi se ukvarjala sama s seboj in s svojimi čustvi in občutki. Vendar na koncu vedno privrejo na plano, največkrat takrat, ko sem sama ... ko imam nekaj minut časa ... Potem pa se ne morem ustaviti, solze kar tečejo same od sebe in jih ne morem ustaviti. Ampak očitno je tudi to potrebno, kot neke vrste čiščenje ...

Še en tak pomislek v zvezi z vprašanjem o počutju. Kolikokrat ljudje drug drugega sprašujemo: "Kako si?", "Si v redu?", "Si OK?" Pa nas res zanima tudi odgovor? Ali je to samo mašilo, s katerim pač začnemo naš pogovor in da ne bi ostali samo pri suhem pozdravu. Če bi začeli 'razlagati', kako smo, bi to sploh koga zanimalo? V glavnem odgovorimo: "V redu", "Dobro" ipd. Saj nas v resnici ne zanimajo tegobe drugega, imamo svojih dovolj ... Le redki so tisti prijatelji, znanci, ki jim je res mar in ti že v bistvu na obrazu, v očeh vidijo, kako smo, ni jim treba spraševati. Pa saj nič ne potrebujemo, sami moramo skozi svojo črnino. Dovolj je, da so tam, da vemo, da se lahko zjočemo v njihovi družbi, na njihovem ramenu, če je to potrebno. Skratka, da nam dajo vedeti, da nismo sami ...

Mi pa ta pesem pomeni veliko in se je bom vedno spominjala z veseljem, vedno bo ogrela srce in priklicala nasmešek na obraz. Na nek način lahko rečem, da je bila ključ, ki je odklenil dolgo zaprta, zarjavela vrata, skozi katera sem stopila v najlepši in najbolj čudovit svet, kar sem si ga kdaj lahko predstavljala.
Jan, o eni tvoji drugi pesmi (Pride, pride dan), ki je prav tako posebna in nosi s seboj kar obširno zgodbo, pa kdaj drugič ...