Nekoga ...

Že kar nekaj časa nosim s seboj naslednjo pesem Ivana Minattija (Nekoga moraš imeti rad). Recitirala sem jo že pred davnimi leti - še v osnovni šoli. Spomnim se, da mi je bila takrat čudna. Nisem je razumela. Vseeno sem jo poskušala povedati na svoj način - 'tršica' je bila zadovoljna, poslušalci/obiskovalci proslave pa tudi. Torej je bilo v redu ...
Kasneje čez leta sem jo spet uporabila v radijskem programu - takrat sem že drugače gledala na to pesem. Se me je dotaknila v določenih segmentih.
V tem zadnjem obdobju pa mi je kar sama od sebe prišla na misel. V določenem trenutku se je pojavila od nikoder, predvsem del o oblakih/sanjah. Tako je bila to spodbuda, da jo poiščem in jo znova preberem.
Čeprav se marsikomu že zdi 'zlajnana' (jaz bi rekla, da je občasno tudi zlorabljena), jaz pa vedno znova v njej odkrivam kaj novega. Kakšno misel/občutek, ki se mi porodi ob posameznem znova prebranem verzu. Kot da si pesem počasi utira pot v moje misli ... in se želi tam usidrati.

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

Upornik v meni pa kriči: "Res moram? Zakaj? Saj to je moje!" Ne želim v celoti vsega dati (belih oblakov, drznih ptic sanj), se razkriti, saj bom potem še bolj ranljiva, še lažje me bodo prizadeli ...
Spoznavam, da je res treba ... Pa ne na način MORAŠ, ampak na način ŽELIM. Potrebno je tvegati, čeprav vsako tveganje s seboj prinaša bolečino. Skozi bolečino pa se ljudje kalimo in oblikujemo v osebe. Takšne z veliko začetnico - da smo lahko Ljudje. Žal jih je v našem svetu bolj malo, ali pa jih pogosto ne vidimo/opazimo. Vesela sem, da sem poleg svojega kroga Ljudi spoznala še druge. Bila sem prijetno presenečena in izjemno vesela, saj to pomeni, da je svet lahko kljub vsemu lep in dober.
Seveda pa je vse skupaj v veliki meri odvisno od nas samih, od našega stališča. Žal pridejo taki 'črni' dnevi, ko res ne veš, kaj bi sam s sabo, ko vidiš vse v najslabši možni luči, ko imaš občutek, da se je vse zarotilo proti tebi, karkoli narediš, je razumljeno narobe, gre še ti samo na jok in se čutiš popolnoma nemočnega ...
Ostane samo upanje, da bo tudi to prešlo. Ob tem se skušam vedno znova spomniti kralja Salomona, ki je svoje modrece spraševal, katere so tiste besede, ki bi mu vedno znova pomagale. Te je želel potem zapisati na svoj zlat prstan in bi jih imel vedno pri sebi. Pa mu je modrec dejal/predlagal: "Tudi to bo minilo/prešlo". Še razlaga: ko je hudo, so te besede v tolažbo - na kakršenkoli način že, minilo bo v vsakem primeru, samo preživeti je treba; v veselih trenutkih pa te besede ohranjajo trezno glavo in opominjajo, da naj uživamo sedaj, ko traja, saj bo tudi to veselo obdobje minilo.
In življenje teče naprej ... :) Velikokrat je potrebno samo prepustiti stvari toku časa in ne preveč komplicirati, si beliti glave za nazaj - to ne bo spremenilo poteka dogajanja. Poglejmo, kaj lahko v danem trenutku naredimo za naprej - potegnimo neke izkušnje in se potrudimo, da bo v prihodnje boljše. Sicer pa sem prepričana, da naše življenje bolj ali manj teče po nekem okvirnem načrtu, podrobnosti pa določamo sami s svojimi dejanji.