Zmeda

Uh, šele sedaj ugotavljam, koliko časa je pravzaprav minilo od zadnjega pisanja ...
Opravičilo? Ga ni! Je pa se v tem času ogromno dogajalo - bom poskusila po vrsti nanizati, kaj vse ... V naslednjih zapisih, ki bodo sledili. Tako sedaj ko začenjam, kar po vrsti vre iz mene - očitno je treba zapisati - bo lažje in bo glava bolj jasna. Upam, da končno.

Predvsem lahko pri sebi to obdobje označim za eno samo ZMEDO. Začele so se mi dogajati stvari, za katere si ne bi mislila niti v najbolj oddaljenih sanjah. Vse svoje upe in razmišljanja o tem sem pokopala zelo globoko - kot se kaže vedno znova in znova PREgloboko in zato sedaj vedno znova naletim na težave.

Najbolj mi gre na živce, ko na postavljeno vprašanje ne poznam odgovora in moram reči NE VEM. Morda bi želela odgovoriti DA, pa nimam poguma. NE pa tudi ne želim reči in tako zapreti vrat (ali celo oken). Saj ne vem, kaj lepega se skriva za njimi ...

Eno sem prepričana - DOVOLJ je bilo slabega in negativnega, čas je, da se začnejo dogajati lepe stvari. In so se res. Ampak jaz sama sem bila tako globoko, da jih sprva nisem prepoznala, sedaj pa se bojim, da jih bom zaradi svojih dvomov in neodločenosti izgubila. Ampak ne bo šlo tako zlahka. Preveč uživam, da bi vse to izgubila ... vsaj ne na lahko. Nikakor pa ne bom silila nekaj, kar mi ni namejeno - nikoli nisem bila taka. Pač sem poskusila in če ni šlo, sem običajno poiskala drugo oz. drugačno pot do cilja, ki, če ni mogel biti enak, je bil vsaj podoben.

O vsem, kar se je dogajalo, najbrž niti ni pametno, da pišem, še manj je zanimivo. Je pa zelo zanimivo, v kakšne situacije je postavljen človek in potem sploh ne pozna več samega sebe, svojih reakcij, svojih čustev, razmišljanj ... In to je vse to, kar me najbolj straši, bega in tudi plaši ...

Pa bom rekla/zapisala samo to - POGUMNO naprej, pa karkoli že bo. Sem že velika, bom že prenesla ... tako ali drugače.