Bralci

Pri pospravljanju mize sem našla kopijo platnic knjige Zgodovina branja (Manguel, Alberto), ki sem jo že pred časom prebrala. Preglednica na zavihkih platnic mi je bila tako zanimiva, da sem si jo takrat skopirala. Sedaj so mi papirji v napoto in jo prepisujem v e-verzijo. :)
Bralci skozi čas
--> ok. 4000 pr. Kr.: Ko prekrijejo glinasto tablico znaki, ki predstavljajo po deset koz in ovac, se rodi prvi bralec.
--> ok. 2300 pr. Kr.: Prvi poimensko navedeni avtor v zgodovini, visoka svečenica princesa Enheduana, v svojih pesmih prvič nagovori "dragega bralca".
--> 593 pr. Kr.: Preroku Ezekielu v videnju podoba božjega veličastva ukaže, naj odpre usta in prebere knjigo tako, da jo pojé in s tem vsrka njen pomen.
--> ok. 420 pr. Kr.: Sokrat se zavzema proti branju. V njegovih očeh so knjige nekoristni pripomočki, ker ne znajo pojasniti tega, kar govorijo, temveč zgolj nenehno ponavljajo ene in iste besede.
--> ok. 330 pr. Kr.: Aleksander Veliki pred svojimi četami polče prebere materino pismo in s tem zbega vojake, ki so bili dotlej priča le glasnemu branju.
--> 213 pr. Kr.: Kitajski cesar Shih Huang-ti odloči, da se bo zgodovina začela z njegovo vlado; vse knjige izpred njegovega časa je treba obsoditi na grmado.
--> ok. 200 pr. Kr.: Aristofan iz Bizanca iznajde stavo ločil. Poprej so bile zapisane besede nanizane v eni sami neprekinjeni črti.
--> ok. 55 pr. Kr.: Julij Cezar iznajde za poročila, ki jih pošilja senatu, enega prvih kodeksov - strani, zloženih v knjižico. S tem napove zaton zvitka in rojstvo knjige, kakršno poznamo danes.
--> ok. 230: Vsaka ladja, ki se na poti ustavi v Aleksandriji, mora po kraljevem ukazu izročiti vse knjige na krovu, da jih prepišejo in shranijo v mestni knjižnici. Ko knjižnica pogori do tal, je nepovratno izgubljenih pol milijona naslovov - največja knjižna zbirka na svetu.

Aleksandrija (muzejski kompleks): takšne so bile takrat knjižnice. Knjige so bile v bistvu zvitki papirusov, ki so jih hranili najprej v ovojih in nato v takšnih nišah - "policah". Seveda je to vse pod zemljo. Podzemne (danes, morda pa tudi že takrat) sobane pri Ptolemajevem stebru.
Danes pa je Aleksandrijska knjižnica čisto drugačna.

Pogled - slika z avtobusa, ko smo se peljali mimo. Sicer smo jo obiskali ponoči - no9čne fotografije pa niso najbolj uporabne (so pretemne). To je sprednja stran knjižnice.

Pa še zadnja stran Aleksandrijske knjižnice. Arhitekturno zelo zanimiva in polna simbolike (dobila tudi prestižno nagrado). Na tem zidu je v vseh svetovnih jezikih in pisavah zapisana beseda MIR - našli smo tudi slovenski napis.

--> ok. 540: Sv. Benedikt iz Nursije sestavi Pravilo za svoj samostan. Med drugim določi, naj redovniki pri obedih glasno berejo, da bodo skupaj s telesno hrano deležni tudi duhovne.
--> ok. 1000: Perzijski veliki vezir Abd al-Qasim Ismail se kot pohlepen bralec na potovanjih noče ločiti od svojih 117.000 knjig, zato mu jih tovori karavana s štiristo kamelami, ki so zdresirane za hojo po abecednem redu.
--> ok. 1010: V času, ko je na Japonskem "resna" književnost prihranjena izključno za moške, napiše gospa Murasaki prvi roman na svetu, Zgodbo o Gendžiju, kot čtivo zase in za druge ženske na hejanskem dvoru.
--> ok. 1100: Islamski teolog Muhammad al-Ghazali vzpostavi niz pravil za branje Korana. Pravilo številka šest predpisuje jok, ker je nekatere odlomke v sveti knjigi treba brati z žalostjo v srcu.
--> ok. 1284: V Benetkah ali Firencah izumijo očala in tako rešijo bralno življenje slabovidnih.
--> 1333: Slikar Simone Martini Devici na svojem Oznanjenju položi v roke knjigo, Katoliška cerkev pa ni prepričana o intelektualnih zmožnostih žensk in pretresa vprašanje, ali božjo Mater gre priznati kot bralko.
--> 1455: Gutenberg iznajde tisk, po zaslugi katerega ponudi bralcem večjo količino knjig po nižji ceni. Prvič v zgodovini so bralci lahko prepričani, da imajo povsem enake izvode istega besedila.
--> 1536: Humanist William Tyndale je prepričan, da so njegovi angleški rojaki upravičeni do branja Svetega pisma v materinščini, zato kot prvi prevede v angleščino Novo zavezo in večino Stare. V zahvalo ga zadavijo in nato sežgejo na grmadi.
--> 1559: Sveta kongregacija rimske inkvizicije objavi prvi Indeks prepovedanih knjig. Leta 1948 so vnesene še zadnje spremembe, zadnji natis pa izide leta 1966. Med prepovedanimi avtorji sta tudi Graham Greene in Colette.
--> 1703: Sv. Janez Krstnik (Jean-Baptiste) de La Salle v Pravilih lepega vedenja krščanske olike rohni proti brezdelnežem, ki berejo v postelji.
--> 1740: Južna Karolina in po njenem zgledu še nekaj ameriških zveznih držav sprejme zakon proti opismenjevanju sužnjev. Če so sužnja zalotili, ko se je učil brati, so ga pretepli, po tretjem prestopku pa so mu odsekali prvi členek na kazalcu. Ta zakon je bil v veljavi vse do leta 1865.
--> 1752: Papež Benedikt XIV. pozna grabežljivost bralcev, zato razglasi bulo, v kateri kaznuje knjižne tatove z izobčenjem.
--> 1781: Denis Diderot zapiše, da je svojo depresivno ženo ozdravil z glasnim prebiranjem sočnih zgodbic. "Zmeraj sem govoril, da so romani prazna pena," pripomni, "toda naposled sem odkril, da pomagajo proti čemernosti." Ta nova veda se bo imenovala biblioterapija.
--> 1872: Moralni aktivist Anthony Comstock ustanovi v New Yorku Društvo za zatiranje nemorale in oznani, da knjigo lahko prepoveš, ne da bi jo prej prebral. Na koncu življenja se pohvali, češ da je uničil 160 ton "opolzke" literature.
--> 1933: Nacistični propagandni minister Joseph Goebbels 10. maja v Berlinu spodbudi orjaško množico, naj pokaže svojo bralsko pretanjenost in sežge knjige "izrojenih" pisateljev: Sigmunda Freuda, Thomasa Manna, Ernesta Hemingwaya, Karla Marxa, Émila Zolaja, H. G. Wellsa, Marcela Prousta.
--> 1935: V Penguinu izide prvih deset naslovov. Najbolj priljubljena broširana zbirka vseh časov je namenjena bralcem, ki hočejo nositi svoje čtivo varno spravljeno v žepu.
--> 1953: Ray Bradbury izda roman Fahrenheit 451. Dogajanje je postavljeno v prihodnost, v kateri knjige sežigajo, bralci pa lahko ohranijo besedila zgolj tako, da se jih naučijo na pamet in postanejo žive knjižnice.
--> 1970: Ameriški računalniški navdušenec Ted Nelson skuje izraz "hipertekst" za pripoved, ki jo omogoča uporaba računalnika. Bralec lahko po mili volji vstopa v besedilo in se giblje po njem.
--> 1985: Po podatkih UNESCA ne zna brati 28 % svetovnega prebivalstva.
--> 1996: Zbirka v največji ameriški knjižnici, The library of Congress, šteje nad 100 milijonov primerkov; samo v letu 1995 je dobila 359.437 novih knjig. Njen začetni kapital v letu 1800 je bil 5.000 dolarjev.