Konec poletja

Vsaj tistega vročega, brezskrbnega, ki mi je vedno pomenil prave počitnice.

Resno sem začela z delom in v tem tednu prilagajanja mi je celo uspelo. Še dobro, drugače pa bi bilo sedaj malo hudo, saj me čakajo res naporni dnevi. Upam, da ne bo (pre)hudo.

Moram pa priznati, da se pa pomalem že veselim prvega dneva in srečanja z nekaterimi, ki jih nisem videla že več kot mesec dni. Za druge spet pa bi bila vesela, če jih sploh ne bi bilo potrebno ponovno srečati. :)

Ampak tako pač je ...

Gremo dalje. Naučila sem se že nekaj - upam, da mi je uspelo. Iz vsake stvari skušam potegniti kar največ in kar je najboljše za mene. Pa če je še tako slabo in neizhodno. Nekaj v tem smislu: "Če ti življenje ponuja limone, si pač naredi limonado ..."

Poleg vsega pa še vedno uspem sanjati ... V sanjah je vse lepo in problemi se enostavno rešijo. Ne vem, zakaj mi drugače kompliciramo ... Zato ker se oziramo na druge? Še vedno premalo gledam nase in na svoje dobro. Upam, da mi bo uspelo - enkrat, pač.

Še prebrano:
- Leon, D.: Temno nebo nad Serenissimo (11. primer komisarja Brunettija)
- Kostova, E.: Zgodovinarka (zanimiva knjiga o vampirjih in raziskovanju njihove zgodovine, seveda v obliki romana in skozi zgodbo).

Maroko

Maroko ...

Natančneje - mesto Fes - del njihove medine. Mi bi rekli, da je to tržnica. V tem predelu se je življenje ustavilo pred 200 leti. Na sliki je barvalnica oz. predelovalnica usnja. V belih koritih v zgornjem koncu slike namakajo surove kože v golobjih iztrebkih in podobnih naravnih raztopinah, da od kože ostranijo še ostanke mesa, loja ipd. (kisline in baze in take stvari za kemike :)) V barvnih koritih (ki so - če sem si prav zapomnila - mimogrede stara več kot 500 let - kot tudi ta obrat) pa usnje/kože barvajo z naravnimi barvili. Vsak dan morajo te kože obračati - mislim, da tudi po večkrat. Turisti si te reči ogledamo z "varne" terase nad tem obratom. Vendar vseeno pride neznosen smrad v neznosni vročini (okoli 50 stopinj) tudi do turistov. Zato ob vhodu v to prodajalno delijo vejice mete, ki si jo nato tiščiš pod nos ves čas obiska. Tega smradu se ne moreš navaditi ...
Moj sklep: sliko si bom povečala in jo obesila v pisarni. Ne samo, ker je zanimiva in dobra, ampak se bom vsakič spomnila, v kakšnih razmerah delajo ljudje tam. Takrat se bom vedno znova zavedla, kakšno "srečo" imamo, da živimo tukaj. V tem obratu delajo le mladi fantje (seveda brez kakršnekoli zaščitne opreme) in še ti le nekaj let, nato pa so po naših merilih delovni invalidi zaradi razjed na koži in ran. Kaj to pomeni z zdravstvenega vidika, ne znam povedati - mislim, da ni nikakršnega zavarovanja, ti - lahko rečem - fantje pa zagotovo nimajo dovolj denarja niti za preživetje.

Res življenje velikokrat ni pravično ...

Po vsem takem imam slabo vest, da živim, kot živim - dovolj dobro. Saj mi konec koncev nič ne manjka.

Ali pač?

Vrnitev ...

Uspešno sem se vrnila s potovanja. Polna novih vtisov, po drugi strani pa ni tistega pravega vtisa, veselja nad doživetim. Tako prazno, puhlo, sterilno potovanje, bi rekla. Vesela sem, da sem izkusila tudi (jaz mu rečem) "kufer" potovanje. :)

Veliko več mi da samostojno potovanje oziroma sploh popotovanje. To je bila čista turistična tura.

Najbolj me je motila omejenost z uro. Če pogledam svojo levo roko (na kateri ima svoje običajno mesto ura), to sploh ni bil dopust. Pravijo, da se ne sme pozanti pas od ure. No, meni se prav pošteno pozna. Ampak to je tudi znak, da je bilo sonce močno in je bilo vroče - to pa je meni pisano na kožo.

Po vrnitvi nadaljujem s svojim tempom branja in dobesedno požiram knjige. Nekako skušam nadomestiti primanjkljaj skozi leto. O, kako sem to pogrešala ... Knjigo v roke in možgane na odklop.

Zdi se mi, da sem se vrnila čisto druga, drugačna, drugače gledam na stvari okoli sebe. Upam, da me bo to držalo še nekaj časa, da bom lahko iz potovanja črpala moči za naprej (čim dlje). Daje mi neke nove samozavesti, da lahko živim.

Obenem pa ena pobožna želja ... Katera? Skrivnost! Ne bom je izdala, naj počiva samo v moji glavi. Res je močna, ampak je zelo neverjetna ... Ob tem mi vedno znova odzvanjajo besede Paola Coelha iz knjige Alkimist: "Kadar si nečesa res močno želiš, vse stvarstvo stremi k temu, da se ti želja uresniči." Srčno upam ...

Še moj seznam prebranih:

- N. Sparks: Usodni ovinek

- D. Leon: Zveze in poznanstva

- J. Shors: Pod marmornim nebom (ljubezenska zgodba o nastanku Tadž Mahala) - to še moram videti, najbolj v družbi nekoga ... Vedno bolj si tega želim. Ampak ne morem nič, samo močno si želim. Obstaja še en roman v nemščini, žal ne znam dovolj nemško - mogoče se ga kljub temu lotim. Med obdelavo v prejšnji službi sem naletela na ta roman in tudi ta je na seznamu mojih MORAŠ PREBRATI ...

Drugače pa si sedaj po vrnitvi želim še potovati - tako, da imam na voljo ves svoj čas in saam odločam koliko časa si bom kaj ogledala, kje preživela ves dan ali pa samo nekaj minut. Ko bo hrana postranska stvar - jedla bom takrat ko bom lačna in ne takrat, ko bo določen čas ... :)

Več o potovanju še kasneje, sedaj samo na hitro dopolnjujem seznam. Potovanje bo dobilo tisti pravi okvir šele ob urejanju fotografij. Nekako moram vse vtise zbrat v celoto in jih urediti. Sedaj so še samo ena velika zmeda ...