Fotopis 3 - grad Miramar

In še en sklop - fotke z obiska gradu Miramar. Res se ga splača obiskati - zelo je lep, še lepši pa je park okoli gradu. Vstop v park je celo brezplačen.

Fotopis 2 - Benetke

Veliki kanal

Tipična gondola, brez nje ni Benetk ...

ena taka značilna fotka za Benetke. :)

Tako strašno opevan most vzdihljajev - izvedela sem tudi od kod ime. Po tem mostu/hodniku so vodili kaznjence s sodišča v ječo in vzdihi kaznjencev so odmevali po tem kanalu. Lord Byron - romantični pesnik, pa je dodal novo zgodbo. Pod tem mostom zaljubljenci vzdihujejo od lepote tega mostu in od lepote Benetk - najbolj romantičnega mesta ...

Zvonik na Trgu svetega Marka - na samem trgu pa strašna gneča.

Še nekaj lepih palač ob velikem kanalu. Do nekaterih je dostop možen le s čolni.

 Rialto - most, na katerem so v dveh vrstah trgovinice - tudi tukaj strašanska gneča.

Fotopis 1 - Piran

Tokrat z morske strani ... Vedno znova me prepriča, da je lep in mi je všeč. Ni kar tako med petimi najlepšimi v Sredozemlju. (vir) :)

Pa še en detajl s piranske uličice ...

Zagotovo še pridem. :)

Metulji

En zapis iz osnutkov. Nastal je že dlje časa nazaj, ko se je začela vrteti ta pesem in sem pozorneje prisluhnila besedilu.

Metulji grejo v nebo
V nama so pa lučke
Tromostovje barvajo
Zamenjali so bučke

Po zemlji hodim, a letim
Drživa se za roke
Ti mi rečeš kaj mi je
Greva met otroke

Želim ti dobro, veš
In kamorkoli greš
Bom vedno s tabo tam
Da ti ujamem dan

Želim, da srečen si
Prav v vsaki ulici
Saj jaz bom že kako
Si barvala nebo

Želim ti dobro, veš ...

Imam še slike vse
In tvoje dihanje
In tvoje dihanje
Še vedno nosi me

Včasih sam si, a z vsem
Vzemi kar prihaja
Včasih dnevi so noči
In ljubezen vaja

Metulji, ki te nosijo
So le del pomladi
Rože smo, ki prosijo
Da nas majo radi

Prebrano:
- Jorge Bucay: Ti povem zgodbo? Zelo zanimiva zbirka zgodbic od tukaj in tam. Nekaj od zapisanih sem že poznala, nekaj pa je novih. Vsekakor je to  knjiga, ki jo imaš vedno na dosegu roke in se bere kar tako - kjer se odpre. Vsaka zgodba ima svojo sporočilo in te spodbudi k razmišljanju. Prebrala sem jo na mah, kar se mi je zdelo zelo škoda, saj bi bilo boljše, da bi vsak dan prebrala samo eno zgodbo. Če jih prebereš več kar tako naprej zaporedoma, se malo izgubijo, izgubi se njihova sporočilnost in njeno bistvo. Vsaka zgodba je prispodoba, ki nam pomaga v življenju. Se že veselim naslednje njegove knjige Ljubiti z odprtimi očmi.
- Stieg Larson: trilogija Millenium (Moški, ki sovražijo ženske; Dekle, ki se je igralo z ognjem; Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo) Ponovno me je 'potegnilo' v kriminalke. Že pred nekaj časa je bil velik 'pomp' okoli te trilogije in sem si mislila, da (kot običajno) pretiravajo. Ko sem prebrala prvih nekaj poglavij, pa moram reči, da je to res prava stvar za vse ljubitelje kriminalk. Zelo dobro napisana zgodba. Kar padeš v dogajanje in te kar potegne v dogajanje. Običajno berem zvečer in berem malo po malo - običajno kakšno poglavje. To knjigo oz. knjige pa sem kar brala in brala pozno v noč, čeprav sem morala naslednje jutro v službo. In še ko sem odložila knjigo, sem težko zaspala, saj so se mi pred očmi odvijale slike iz prebranega. So pa to zajetne knjige: 579, 651, 741 str.
Ne vem, kaj je na kriminalkah, rada jih berem (podobno kot rada gledam CSI - Na kraju zločina). Morda so kot uteha - na koncu so običajno zlikovci kaznovani in vse se dobro konča, vmes pa je potrebno malo možganske telovadbe. Z nepredvidenimi zasuki in nenadnimi spremembami toka dogodkov pa avtorji dokazujejo kakšni mojstri pisanja so. Sicer naj bi že bili posneti filmi, tako v švedski produkciji, kot tudi v ameriški. Novinar razkriva zgodbo izginotja dekleta v prvem delu, pri tem mu s pridobivanjem podatkov pomaga hekerica, ki je iz družbe čisto izločena. V naslednjih dveh delih pa spremljamo njeno zgodbo in na nek način njeno osvoboditev iz preteklosti, ki je v določenih delih opisana prav grozljivo. S tretjo knjigo se zgodba tudi konča, saj je avtor umrl in žal ne bo nadaljevanja.
- Jo Nesbø: Brezskrbno V zadnjem času k nam počasi prodirajo skandinavski avtorji in dokaj enakovreden Larsonu je tudi Jo Nesbø. Njegovo pisanje se začne s knjigo Taščica, ki pa je (še) nisem prebrala. Sem jo že imela doma, pa je bila preveč obsežna za čas, ki sem ga lahko namenila branju. Morda enkrat v prihodnosti. Zagotovo si zasluži branja, saj sem že prebrala naslednjo. Pri tem avtorju pa je v ospredju (oz. glavni lik) inšpektor Harry Hole. Iz knjige v knjigo rešuje primere in rešuje tudi svoje življenje in zaplete, v katerih se znajde. Zanimivo branje in na zadnji strani knjige je ocena, da je Nesbø naslednik Larssona. Bo kar držalo ...

Prvomajska

Najprej so prvomajske slike, potem pa še prvomajsko branje. :)
Že nekaj časa ob poti v in iz službe občudujem širno rumeno polje. Prav zasije zjutraj in tudi popoldne. Zadaj za poljem pa se vzpenja Pekrska gorca. Nisem mogla kaj, da se ne bi ustavila in fotografirala.

Prav vesela sem bila teh letošnjih praznikov, saj sem počela stvari, ki so mi zelo všeč. Poleg tega, da sem delala v drugi službi, sem našla čas za branje in tudi za tradicionalni pohod na Zavrh. Dobro uro in pol v eno smer in prav toliko nazaj. Prijeten pohod, niti ni tako zelo naporen, morda je dobro iti ob katerem drugem dnevu, času, saj je na prvi maj res malo gneča. Po drugi strani pa je tudi to čar in prednost.

Letos je bilo zelo močno sonce (sploh na poti domov) in malo je pustilo spomina tudi na moji koži. Še sreča, da je po dnevu, dneh minilo.

Prebrano:
- Arto Paasilinna: Rešitelj Surunen, glavni lik je idealist, ki želi rešiti po krivici zaprtega revolucionarja v izmišljeni južnoameriški državi. Pri tem tudi sam pade v roke režimu in ga mučijo ter zaprejo. Kot je že pri Paasilinni navada, junaku pomagajo (včasih čudna) naključja in vse se razplete kot se mora. Vendar rešitelju ni dovolj, da reši pet zapornikov iz strogo varovanega zapora, ampak svoje poslanstvo nadaljuje še v eni izmišljeni državi na obrobju Evrope. Tukaj pa politične zapornike zapirajo v psihiatrične ustanove. Od tam reši dva 'bolnika' in ju pospremi v svobodno življenje. Vse to počne v poletnih počitnicah, saj je drugače rešitelj profesor na univerzi. Ko svoje poslanstvo konča, pa je že čas za redno službo.
- Alberto Manguel: Knjižnica ponoči (zapisano za članek v reviji Šolska knjižnica 22 (2012), št. 2)

Tudi ta knjiga (kot Zgodovina branja) je zelo privlačno napisana in bralca kar potegne vase in ga ne spusti do zadnje strani.

Avtor izhaja iz svoje lastne izkušnje, kako postaviti svoje lastne knjige v prostor in po kakšnem redu, da bodo ob potrebnem času pri roki – postaviti svojo lastno knjižnico. Poleg tega vedno znova odkriva kaj novega v svojih knjigah, ki jih je že prebral, pa mu ponovno pridejo v roke. Ko že misli, da nečesa res še ni prebral in je zanj novo, zasledi v knjigi opombo, zapis, ki ga je naredil kot 13-leten fantič. Vendar, ko zdaj bere to isto misel, jo sprejema drugače na podlagi vseh izkušenj z branjem in z vsemi življenjskimi modrostmi, ki jih ima sedaj, v zrelih letih.

Ob razmišljanju, kako bi uredil svojo lastno knjižnico,  se sprehodi skozi zgodovino knjižnic. Od Aleksandrijske, mezopotamske , pergamske, rimskih javnih knjižnic, mavretanske, kolumbijskih potujočih na osličkih, narodnih knjižnic, knjižnic učenjakov, univerz pa vse do svetovnega spleta, ki ga na nek način pojmuje kot posebne vrste knjižnico. Za razliko od spleta pa se v knjižnicah vedno novi bralci  spoprijemajo s starimi knjigami, ki pa ob ponovnem branju postajajo nove. Tako Manguel pojmuje branje kot obred ponovnega rojstva.

Knjižnica vsakega posameznika je zasebno kraljestvo, knjige lastnika nagovarjajo in ga kličejo. Tako je tudi ureditev zasebne knjižnice zelo specifična in je poznana le lastniku samemu, za razliko od javnih knjižnic, kjer vlada poseben sistem. Ta sistem dodobra poznajo knjižničarji in tako lahko vedno najdejo želeno knjigo za bralca – po dokazih in razmišljanjih avtorja se to dogaja že od aleksandrinske knjižnice naprej vse do danes.

Pomemben pa je tudi sam prostor, ki je namenjen knjižnični zbirki, saj ta prostor oblikuje naš odnos do  knjig in namen prostora je spodbuditi branje, učenje, razmišljanje ob knjigah – tako se kaže skozi zgodovino in ni nepomembno, v kakšnem prostoru hranimo in uporabljamo knjige. Tako kot avtor smo velikokrat omejeni z že obstoječim prostorom, ki ga potem po potrebi preuredimo, da kar najbolje služi svojemu namenu.

Avtor svojo knjižnico pojmuje kot zatočišče, uteho, prostor, kjer se umiri, ustvarjalni proces, delo pa poteka v delovnem kabinetu, kjer tudi hrani knjige. Vendar so to tiste knjige, brez katerih bi se čutil popolnoma bos in ne bi mogel delati (npr. slovarji, enciklopedije, leksikoni).  Iz knjižnice si v kabinet prinese tiste knjige, ki jih potrebuje pri svojem delu. Za delovni kabinet pa so že renesančni učenjaki priporočali nabor predmetov, ki spodbujajo razmišljanje. Velikokrat so zasebne knjižnice tudi delovni kabineti in zato so tako zanimive knjižnice učenjakov. Le-ti so jih zaznamovali s svojo osebnostjo in zbirko predmetov, ki so poleg knjig spodbujali njihovo delo.

Zanimivi so tudi naslovi poglavij, ki prinašajo različne poglede na knjižnico, naj si bo skozi zgodovino ali pa skozi pojmovanje knjižnice. Avtor v posameznih poglavjih knjižnico obravnava kot mit, ureditev, prostor, moč, obliko, delavnico, um, otok, preživetje, pozabo, domišljijo, identiteto, dom …

Vsekakor zanimivi pogledi na takšne in drugačne knjižnice, pa naj bo to kot prostor, ureditev ali zgolj kot pojem.

Ne priznam

Ne priznam ...

Ne dam hrepenenja ...

Ne priznam, da se ne bi drugi naslajali nad mojo nesrečo ... Ljudje so že taki, da jim je lažje, ko vidijo, da je drug še bolj nesrečen, kot oni sami. In tako malo po malo privoščljivi ... Sicer na srečo ne vsi, ampak vse bolečine mora človek preboleti sam, nihče ne more storiti tega namesto njega. Skozi vse to pa smo močnejši in modrejši.

Običajno na vprašanje Kako sem?  odvrnem samo Dobro.

Drugega ne rabijo vedeti, sicer pa saj jih sploh ne zanima ...

To je samo moja bolečina in sama moram skozi njo in NAPREJ.
Kam? Ne vem. Kam me bo odneslo ...

Sem jaz

in si ti.

Vsak na svoji strani,

vsak po svoji poti.

Nekoč zelo blizu,

danes tako daleč.

Kot dve popolnoma drugi osebi ...

Se mar res tako zelo spremenimo?

Ali samo ne kažemo več svojega pravega obraza?

Ali ga morda prej nismo?
Ali pa se samo skrijemo za svoje zidove?

In zato ne priznamo, da se pretvarjamo …
Niti samemu sebi ne.
(zapisano marca 2012)

Kaj vse bi dal(a)

Vsi bi radi na neki točki spremenili tok življenja. Želeli bi, da bi bilo drugače, da bi imeli moč spreminjati situacije, predvsem pa ljudi, njihove odločitve, njihova ravnanja ... Kaj pa naša? Edino, kar lahko storimo, je, da spremenimo sebe. Samo sebe lahko spreminjamo. Velikokrat se zgodi, da se nevede spremenimo v točno to, kar ne želimo. Po glavi se podijo misli v stilu: 'Kaj pa če ...' Kaj bi lahko naredili drugače, kaj bi spremenili v preteklosti, da bi bil rezultat danes takšen, kot želimo? Pa je res vedno dobro to, kar želimo? Razum pravi, da ne in se strinja, da gre življenje vedno svojo pot in se na koncu izkaže, da je bilo vse prav tako, kot se je zgodilo. Čustva in trenutna situacija pa kriči: 'Ne želim tega! Želim drugače! Želim ...'

Potem pa vedno znova privre na plan stara angleška misel: 'Daj, da spremenim to, kar lahko, in sprejmem to, česar ne morem.'

Tako je/bo življenje veliko lažje. Vendar si je to najtežje dopovedat, se prepustiti, izpustiti to, česar se tako krčevito oklepaš, pogledati dlje, širše ...

Imam občutek, da se ves čas samo borim, da imam odprtih nešteto front, ki jih ne obvladam več in svet se začne rušiti. Najbrž bo potrebno nekaj spustiti ... Ampak kaj? Vse se zdi zelo pomembno, vendar ne zmorem več, izgubljam tla pod nogami, padam ...

...
Stokrat že in stokrat še
me zabodeš v srce,
kot da brez tega ne gre ...

Kaj vse bi dal ...

Upam, da je dno blizu, saj to pomeni, da se lahko odrinem navzgor ...

Zelo zanimivo orodje je Wordle. Iz besedila na začetku tega zapisa je nastalo tole:

Največje se izpišejo besede, ki se v besedilu pojavijo večkrat in prav z 'želimo drugače' lahko povzamem začetek pisanja. :) Zanimivo, ni kaj ...
Še nekaj čudovitih knjižnic. Spet bom zapisala - enkrat, ko bom velika ... :)
Našla sem tudi nekaj knjigarn, ki so več, kot pa prodajalne knjig. Res zanimivo in lepo.

Prebrano:
- Orhan Pamuk: Muzej nedolžnosti; kot vedno zelo zanimivo pisanje turškega nobelovca. Tokrat o življenju moškega, mladeniča premožne in ugledne istanbulske družine, ki se je nesmrtno zaljubil v dekle (daljno sorodnico) in jo nato spremljal osem let. Že zaročen se je zapletel z mladenko, s katero je nato postal skorajda obseden, po njegovi uradni zaroki (z drugim dekletom) sta se njuni poti razšli, vendar ga je ljubezen vseeno tako močno spremljala, da je zaroko razdrl in dolgo iskal to dekle, ki ga je vsega prevzela. Ko jo je našel, je bila poročena. Kljub temu je njeno družino obiskoval skoraj vsak večer osem let. Zbiral je predmete, ki se jih je njegova izbranka dotaknila in čakal na nek način na njo. Po letih se je res ločila in za njuno zaročno potovanje so se odpravili v Pariz. V prometni nesreči na poti se je smrtno ponesrečila, v njen spomin pa je ta moški ustanovil muzej, v katerem je razstavil vse predmete, ki jih je vrsto let zbiral. Skozi predmete v muzeju potem povzame svojo ljubezensko zgodbo in pripoveduje, kje in kdaj je določeni predmet odnesel iz njenega doma in zakaj je v muzeju. Na določenih mestih ta zgodba že meji na obsedenost, je pa vsekakor zanimivo branje. Zanimivo tudi zato, ker je pisanje postavljeno v Turčijo v 70-ta leta prejšnjega stoletja,  ko je bilo zelo strogo določeno, kaj se spodobi in kaj ne. Začenjajo pa se v tradicionalno družbo plaziti tudi zahodnjaški vplivi, ki prevsem mladih ne pustijo ravnodušnih.
V Delu (13. 12. 2011) je bil objavljen članek: Muzej Orhana Pamuka, ki je bil najprej napisan

- Tone Pavček: Angeli; pesnikova zadnja zbirka, izdana po njegovi smrti. Najbolj ganljiv je predgovor hčerke Saše Pavček, ki priporveduje, kakšno silno življenjsko moč je imel njen oče. Z vedenjem, da bo to njegova zadnja zbirka, je tudi pisal tako. Ponovno mojstrske pesmi o angleih. Verjamem, da se bodo citirale in navajale še in še. Vsekakor je to knjiga, ki jo je potrebno vzeti v roke večkrat in vsakokrat njegove pesmi nagovorijo drugače.
- Roald Dahl: Zbrane kratke zgodbe - še v branju (marec 2012). Zelo duhovito branje, vredno, da ga bralec vzame v roke večkrat. V vsaki zgodbi je iskrica, ki pritegne in ob kateri se bralec od srca nasmeji. Vsaka zgodba prinaša pogled na eno od človekovih lastnosti, praviloma takšnih negativnih in nato prikaže, kam lahko človeka pripelje npr. napuh, tiranstvo, prevzetnost, pohlep ... Pravilo na koncu prevlada dobro oz. vsak dobi svojo kazen. Tako pomirjujoče čtivo, za povrh pa je fino tudi zato, ker lahko te zgodbe bereš malo po malo. Vsakokrat eno zgodbo. Meni bi bilo škoda prebrati jih več naenkrat. Saj po vsaki prebrani zgodbi odtavaš in razmišljaš o njej. Običajno pa zgodbe pustijo tudi deloma odprt zaključek in lahko si sami naprej predstavljamo, kako bi se vsaka posamezna zgodba nadaljevala. Dahl je res mojster napletanja zgodb in njegovo pisanje je prijetno za branje (april 2012).