Kaj vse bi dal(a)

Vsi bi radi na neki točki spremenili tok življenja. Želeli bi, da bi bilo drugače, da bi imeli moč spreminjati situacije, predvsem pa ljudi, njihove odločitve, njihova ravnanja ... Kaj pa naša? Edino, kar lahko storimo, je, da spremenimo sebe. Samo sebe lahko spreminjamo. Velikokrat se zgodi, da se nevede spremenimo v točno to, kar ne želimo. Po glavi se podijo misli v stilu: 'Kaj pa če ...' Kaj bi lahko naredili drugače, kaj bi spremenili v preteklosti, da bi bil rezultat danes takšen, kot želimo? Pa je res vedno dobro to, kar želimo? Razum pravi, da ne in se strinja, da gre življenje vedno svojo pot in se na koncu izkaže, da je bilo vse prav tako, kot se je zgodilo. Čustva in trenutna situacija pa kriči: 'Ne želim tega! Želim drugače! Želim ...'

Potem pa vedno znova privre na plan stara angleška misel: 'Daj, da spremenim to, kar lahko, in sprejmem to, česar ne morem.'

Tako je/bo življenje veliko lažje. Vendar si je to najtežje dopovedat, se prepustiti, izpustiti to, česar se tako krčevito oklepaš, pogledati dlje, širše ...

Imam občutek, da se ves čas samo borim, da imam odprtih nešteto front, ki jih ne obvladam več in svet se začne rušiti. Najbrž bo potrebno nekaj spustiti ... Ampak kaj? Vse se zdi zelo pomembno, vendar ne zmorem več, izgubljam tla pod nogami, padam ...

...
Stokrat že in stokrat še
me zabodeš v srce,
kot da brez tega ne gre ...

Kaj vse bi dal ...

Upam, da je dno blizu, saj to pomeni, da se lahko odrinem navzgor ...

Zelo zanimivo orodje je Wordle. Iz besedila na začetku tega zapisa je nastalo tole:

Največje se izpišejo besede, ki se v besedilu pojavijo večkrat in prav z 'želimo drugače' lahko povzamem začetek pisanja. :) Zanimivo, ni kaj ...
Še nekaj čudovitih knjižnic. Spet bom zapisala - enkrat, ko bom velika ... :)
Našla sem tudi nekaj knjigarn, ki so več, kot pa prodajalne knjig. Res zanimivo in lepo.

Prebrano:
- Orhan Pamuk: Muzej nedolžnosti; kot vedno zelo zanimivo pisanje turškega nobelovca. Tokrat o življenju moškega, mladeniča premožne in ugledne istanbulske družine, ki se je nesmrtno zaljubil v dekle (daljno sorodnico) in jo nato spremljal osem let. Že zaročen se je zapletel z mladenko, s katero je nato postal skorajda obseden, po njegovi uradni zaroki (z drugim dekletom) sta se njuni poti razšli, vendar ga je ljubezen vseeno tako močno spremljala, da je zaroko razdrl in dolgo iskal to dekle, ki ga je vsega prevzela. Ko jo je našel, je bila poročena. Kljub temu je njeno družino obiskoval skoraj vsak večer osem let. Zbiral je predmete, ki se jih je njegova izbranka dotaknila in čakal na nek način na njo. Po letih se je res ločila in za njuno zaročno potovanje so se odpravili v Pariz. V prometni nesreči na poti se je smrtno ponesrečila, v njen spomin pa je ta moški ustanovil muzej, v katerem je razstavil vse predmete, ki jih je vrsto let zbiral. Skozi predmete v muzeju potem povzame svojo ljubezensko zgodbo in pripoveduje, kje in kdaj je določeni predmet odnesel iz njenega doma in zakaj je v muzeju. Na določenih mestih ta zgodba že meji na obsedenost, je pa vsekakor zanimivo branje. Zanimivo tudi zato, ker je pisanje postavljeno v Turčijo v 70-ta leta prejšnjega stoletja,  ko je bilo zelo strogo določeno, kaj se spodobi in kaj ne. Začenjajo pa se v tradicionalno družbo plaziti tudi zahodnjaški vplivi, ki prevsem mladih ne pustijo ravnodušnih.
V Delu (13. 12. 2011) je bil objavljen članek: Muzej Orhana Pamuka, ki je bil najprej napisan

- Tone Pavček: Angeli; pesnikova zadnja zbirka, izdana po njegovi smrti. Najbolj ganljiv je predgovor hčerke Saše Pavček, ki priporveduje, kakšno silno življenjsko moč je imel njen oče. Z vedenjem, da bo to njegova zadnja zbirka, je tudi pisal tako. Ponovno mojstrske pesmi o angleih. Verjamem, da se bodo citirale in navajale še in še. Vsekakor je to knjiga, ki jo je potrebno vzeti v roke večkrat in vsakokrat njegove pesmi nagovorijo drugače.
- Roald Dahl: Zbrane kratke zgodbe - še v branju (marec 2012). Zelo duhovito branje, vredno, da ga bralec vzame v roke večkrat. V vsaki zgodbi je iskrica, ki pritegne in ob kateri se bralec od srca nasmeji. Vsaka zgodba prinaša pogled na eno od človekovih lastnosti, praviloma takšnih negativnih in nato prikaže, kam lahko človeka pripelje npr. napuh, tiranstvo, prevzetnost, pohlep ... Pravilo na koncu prevlada dobro oz. vsak dobi svojo kazen. Tako pomirjujoče čtivo, za povrh pa je fino tudi zato, ker lahko te zgodbe bereš malo po malo. Vsakokrat eno zgodbo. Meni bi bilo škoda prebrati jih več naenkrat. Saj po vsaki prebrani zgodbi odtavaš in razmišljaš o njej. Običajno pa zgodbe pustijo tudi deloma odprt zaključek in lahko si sami naprej predstavljamo, kako bi se vsaka posamezna zgodba nadaljevala. Dahl je res mojster napletanja zgodb in njegovo pisanje je prijetno za branje (april 2012).