Hudobija ...

sedaj še v sliki. Res se predstavi osebno ... Videti je zelo prijazna ... A kaj, ko videz velikokrat vara :(

Hudobija ...

res ne pozna meja. Mislila sem, da sem že vse doživela in sem se že vsega navadila. Ampak verjemite, tega se človek preprosto ne more navaditi. Ne vem, zakaj so ljudje tako hudobni. Sami nimajo od tega čisto nič - mogoče pa jim je to največji užitek - naslajati se nad nekom.
Moram pogruntati, kako deluje snemalna naprava na telefonu in bom vse posnela. Sedaj mi tako nihče nič ne verjame in je vse v najlepšem redu. Mislim, da bo kar nekaj gradiva in ko mi bo dokončno počil film, upam, da ne bom zagrešila umora, ampak se bom lahko premagala in zadržala in šla s posnetki naprej ...
Jaz ne morem več tako naprej.

No, kar nekaj časa je vse skupaj počivalo - za mene je bil to dober razlog. Za vse ostale pa zguljena fraza: ni bilo časa.
Konec koncev pa imam že v službi čez glavo računalnikov in tipkanja. V zadnjem času še komaj sledim svojim mislim in opravilom, ki sem si jih sama naložila. Mogoče bo počasi čas, da spet nekaj damo stran. Težka bo ta, težka. Tako že tipkam, da gre vse narobe, črke se kar same od sebe zamenjujejo in na koncu pride ven vse kaj drugega, kot sama želim. No ločila bomo tokrat pustili ob strani ...

Še zadnji dodatek k dnevniku:
- Uporaba sveta iz zbirke S poti (Cankarjeva založba), avtor pa je francoski in ne vem, kako se prav napiše. Knjiga pa je tudi že v knjižnici :) No poskus bi bil nekako takole Bouivier. Dobra stvar - avanturistično potovanje iz Evrope do Indije v starem avtu mislim, da pred kar 30 leti. Zanimivo ...
Sedaj pa še berem Susan Tamaro: Pojdi kakor te vodi srce. Ne vem, če mi bo uspelo priti dokonca, saj sem se že pri prvem poglavju razjokala.

Delo čaka ... Jaz pa "zapravljam" čas z internetom.
Ne vem, kdaj bo nadaljevanje ...
Ne samo, da ni časa za internet, še za branje ne ...